Vesele in žalostne patronažne zgodbice

[Slavica]

Vsak dan se nam dogajajo pri našem delu. Škoda bi bilo, da so pozabljene, zato pišite o njih.

[Branka K]

Dedi te to kaj boli


Večkratni patronažni obiski pri isti družini ustvarijo prav poseben odnos, odnos, ki bi z moje strani moral biti profesionalen, pa vendar velikokrat ni, kajti družina si me lasti, me ima za svojo, in je prav prijetno slišati, ko pozvonim » 0 naša Branka gre!« Gospoda L.M. že nekaj časa obiskujem trikrat tedensko zaradi prevezovanja ulkusnih razjed na nogah.
Šolske počitnice so in v varstvu imajo vnuka Primoža, ki napolni hišo z razposajenostjo, veseljem, smehom in ponosom.
Veseli se mojih obiskov, mi pri delu podaja vodo, povoje, levkoplast, medtem pa večkrat objame deda, ga nežno boža po laseh in sprašuje » Dedi, te to kaj boli ?« Dedi ga tolaži in odkimava. Zaradi svoje brihtnosti je poln vprašanj, sproščeno klepeta z menoj, mi razlaga vse mogoče in nemogoče. Babica ga venomer opozarja »Primož, gospe Branke ne smeš tikati«.Takoj stvari postavlja na svoje mesto z vprašanjem » Branka, a se prijatelji med seboj tikajo?« »Seveda Primož« odvrnem. »Saj sva mi dva prijatelja, kaj ne«? me sprašujoče gleda.« »Valjda, največja!« mu pritrdim. »No, vidiš, babi, zato Branko lahko tikam« zmagoslavno zabrusi. Na ponovnem obisku babica pove da me Primož komaj čaka, da sproti preverja če je avto, ki ga sliši, moj. Končno sem se pripeljala. »Nekaj imam za te !« zavpije in steče v kuhinjo. Dobila sem bonbone, kupljene iz njegove žepnine, hkrati pa izvedela, da ima jutri rojstni dan. On pač računa na prijatelje.
Ponovno preveza, ob kateri se veselim svojega uspeha , kajti rana na levi nogi se je zacelila. Hvaležna in vesela sta tudi g. M. in babica, edino Primož zaskrbljeno menca, se praska po glavi in končno vpraša »Branka koliko časa boš pa zdravila drugo nogo?« »Upam, da bo šlo zelo hitro,« odvrnem, »da bo tvoj dedi lažje hodil.« »O škoda,« vzdihne »potem te ne bom več videl.« »Kaj je pa sedaj to, bi ti žrtvoval deda samo zaradi najinih srečanj!« ga nežno pokaram. Mali brihtnež je takoj ugotovil, da ga je polomil in pod vprašanje postavil čokoladno, sladoledno, luna parkovsko pa še kakšno investicijo. Nemudoma skoči dedu okrog vratu z besedami »Deda, a ne, da te nič ne boli, kar ti Branka dela!« Tudi taki bučmani delajo moj poklic lep, zato hvala, Primož vesela sem da te poznam, vesela sem da me imaš za prijateljico.

Branka Kamenšek

[BrankaK]

Sobotna zgodba

Sobotno dežurstvo patronažne medicinske sestre, kot vsako drugo, pa tako različno. Eden tistih delovnih dni, ko se nas bolečina tako dotakne, da moramo najti način, kako z njo živeti naprej brez velikih brazgotin. Besedo empatija sem prvič slišala v zdravstveni šoli. V tistih brezskrbnih razigranih študentskih časih jo izgovoriš, kot vsako drugo. Tukaj, v tem trenutku, se me dotika, da jo čutim do bolečine.
Po pripravljeni prioriteti obiskov se odpravim na teren, kjer me bolniki nestrpno čakajo, kajti sobota je in vsak si želi konec tedna zase.
Kot vsak dan zadnjih par mesecev najprej obiščem gospo P.M., bolnico v terminalni fazi raka. Njena bolezen je grda, njeno trpljenje nepopisno. Ve, da ji življenje počasi, a vztrajno ugaša, vendar se še ni pripravljena posloviti, zato jo bodrim in ji vlivam upanje. Ko jo negujem, me prime za roke, dolgo molče me gleda z očmi, ki sprašujejo in govorijo: »Ni še čas da grem.« Ti trenutki so polni grenkobe, moje možgane spreletavajo občutki nemoči, krivde in slabe vesti. Nobena beseda ni prava in spet, kot že neštetokrat, priskoči na pomoč stisk rok in komaj slišni: »saj bo…« To sobotno jutro so najožji svojci pri njej. Njena soba se zdi temačna, v vsakem kotu je čutiti vonj smrti. Zakaj dvigam žaluzije, zakaj spuščam sončno svetlobo na njeno posteljo? Zakaj kličem njeno ime, ko me vendar ne sliši? Pa me je slišala. Negibne oči niso povedale ničesar, iz dna duše pa je prišla komaj zaznavna besedica: »zbo…gom.«
Zakaj imam občutek, da je počakala, da pridem in se šele potem poslovila? Čustva rinejo na dan skozi solze, ki jih požiram pred svojci, kajti moram se obnašati profesionalno, kot so me naučili – kakšna neumnost. Ta ista profesionalnost mi narekuje, da v tem trenutku poskrbim za svojce, jim izrekam sožalje in jim govorim oguljene fraze: »za njo je tako bolje…, sedaj si bo odpočila…, našla bo mir…« Z besedami in dotiki nagrajujem tiste, ki so ji v času bolezni pomagali, jo negovali, dajem jim smernice in nasvete, kaj jim je storiti. Od kod dobivam moč, pod katero se skrije krhkost prepojena z žalostjo?
Končno sedem v patronažni avto in prepustim čustvom, da se skozi solze izlijejo na dan. Govorim si, da tega ne smem delati, pa vendar ne morem drugače, saj sem vendar samo majhen, ranljiv človek. Potrebujem pomoč! Pokličem kolegico, da me bo razumela, kajti dobro ve, kako se počutim.
»…Imaš še veliko obiskov?... Boš zmogla?...Ti pridem pomagat?...«
»Hvala«
Čas beži, naprej moram, čaka me še pet obiskov. Preden pozvonim na naslednja vrata, moram na obraz naslikati odraz vedrine. Nasmiham se prijetni gospe in poskušam biti taka, kakršne me je vajena. Pa ne gre. Ko nas bolniki sprejmejo, nas imajo za svoje, nas dobro spoznajo in čutijo, kako je z nami. Zato me gospa toplo gleda in spet je tukaj stisk rok z besedami: »saj bo…«, samo da je tokrat namenjen meni.
Po vrnitvi domov, ne da bi domači vedeli, kako se počutim, grem na bližnji hrib, na staro znano klop pod družino enajstih gabrov, ki so v polnem cvetu. Zazrem se v daljavo in na mestu, kjer se stika nebo s hribi, zagledam snežno belo svetlobo, ki se nekajkrat bliskajoče pokaže za hribi. Ta svetloba ogreje mojo dušo, izvabi mi nasmeh in zalotim se, da maham gospe M. v slovo.
Mimo mene gre naključni sprehajalec z obveznim: »Dober dan.«

Branka Kamenšek

[Vali]

Zelo lepe črtice, ki se dotaknejo naše duše. Verjetno velika večina izmed nas občuti isto kot kolegica Branka, ki je opisala občutek ob izgubi njene varovanke.
Vsi smo samo ljudje in lahko smo včasih tudi žalostni, mar ne?

[Branka K]

Napačen naslov

Intervencija, odvzem krvi na domu pacienta.
Nadomeščam sodelavko, zaradi česar ne poznam terena v celoti. Po danih smernicah in s pomočjo zemljevida, ki ga ne znam brati, se odpravim v zgodnjih jutranjih urah na teren. Prav tako ne poznam prebivalcev hiše, v katero sem namenjena. Prepoznavna oguljena usnjena patronažna torba s pripomočki za odvzem krvi, korajža in pot pod noge. Ponosna na sebe, da sem v tako kratkem času našla iskano hišo, veselo pozvonim. Po daljšem zvonjenju mi odpre vrata ženska, ki izgleda tako, kot da sem jo pravkar vrgla iz postelje. Predstavim se in povem da sem prišla mami vzeti kri za laboratorij. Malo presenečena me prijazno povabi naprej in odpelje v sobo, v kateri je spala nič hudega sluteča mama. Gospo zbudiva, povem ji, kdo sem ter zakaj sem prišla. Takoj se je strinjala, »samo zobe poiščem ker brez njih težko govorim«, mi razloži in s hitrimi gibi stlači v usta protezo. Iztegne roko, na kateri ima po njenem boljše žile, ter čaka na poseg. Ponavadi se s bolnikom pogovarjam, kajti »zbodla bom« se mi zdi premalo in ponavljajoče. Pa klepetava: »Kakšne težave pa imate,… kdaj ste bili pri zdravniku,… se še vedno slabo počutite,…« in tako naprej. Zvedela sem marsikaj in tik pred vbodom pogledam še enkrat napotnico: »Gospa Rozman, čisto mirno roko imejte, pa bo zelo malo bolelo« rečem prijazno. »Vi kar delajte, nič se ne bojim, samo ne pišem se Rozman.« odgovarja in čaka na vbod. »Čakajte malo, kako se pa pišete, a niste Marija Rozman?« vprašam in debelo gledam.
»To je pa soseda, še vedno se vozi s kolesom. Pa tako je žleht, da od hudobije nikoli ne bo zbolela« izvem, čeprav me v tem trenutku sosedski odnosi niso kaj preveč zanimali. Komaj mi je uspelo gospo prepričati, da moram vseeno vzeti kri gospe Rozman in ne njej. V opravičilo ji izmerim pritisk, ki je za razliko od mojega bil normalen.
Čez pet minut sem že zvonila na sosednja vrata, ter dvakrat pogledala hišno številko.


Koga poklicati če pušča voda

Stara, neurejena hiša, rahlo zmedeni lastniki, starejša bolnica s pred kratkim vstavljenim stalnim urinskim katetrom. Vsakodnevni obiski, učenje svojcev, ki nikakor ne razumejo, kaj se je pravzaprav zgodilo in kako naj ravnajo z mamo, kateri so vstavili to čudno cev. Pogovor, nasveti, poučevanje-izčrpanost. Komaj sam se vrnila s dopusta.
V pisarni pozvoni telefon: »Prosim, patronaža«. »Poslušajte, tukaj pri nas pušča voda!« zaskrbljeno pove glas na drugem koncu. »Kakšna voda?«, vprašam. »Ja voda iz cevi vendar!«. »Ne vem, najbolje bo, da pokličete vodovodarja, mi vam pa res ne moremo pomagati, če pušča voda.«, odgovorim in premišljujem, sveta nebesa, zakaj nas vse kličejo. »Pa se vodovodarji na to razumejo? Veste, včeraj je pri naši mami bila patronažna sestra in je cev pregledala, zdaj pa pušča!«, je vztrajal gospod na drugi strani. »Pa kje vam teče ta voda in kaj ima patronaža z vodo in cevjo? Dajte malo resnosti lepo prosim!«, sem nestrpna. »Kje teče?! V postelji! Vse je mokro in smrdi, tista cev med maminimi nogami pa kar binglja in kaplja!«, je sedaj on nestrpen.
Problem puščanja vode je rešila sestra Vlasta, ki se je nemudoma odpravila na teren, da ne pride do poplave.

[stanka]

Gospa Branka,

krasne zgodbe, za katere bi bilo škoda, da jih ne bi delili z drugimi. Tudi sama velikokrat razmišljam o tem, kako lepa je naša služba. Prisotne smo ob veselem pričakovanju nosečnice, sreči novega življenja, navadno manjših težavah odrasle dobe, nato pa spet pomagamo pri tegobah starosti in v času postopnega slovesa. Smo resnične spremljevalke življenj naših varovancev. Stiske naredimo manjše, veselje lahko pomnožimo. Vsak od varovancev nas nečesa nauči, od vsakega izmed njih gremo na nek način bogatejše.



Imamo, ker dajemo.

[Branka K]

Malica

Obiskujem osemdesetletno gospo T, ki je celo življenje bila sama, brez sorodnikov, brez prijateljev, izogibala se je sosedom, skratka najboljše se je počutila sama v svojem za sosede nerazumljivem svetu, v čigar prostor je dovolila edino mačkam, za katere je lepo skrbela. Na svoj način mi je simpatična ta cinična trmoglavka, ki se ne pusti motiti ne v svojih prepričanjih, ne v dejanjih. Prvič je bolna, previjam rano po poškodbi na goleni že dva meseca, sedaj pa je staknila vnetje mehurja s kombinacijo ishialgije. Ne navajena bolečin se na moč smili sama sebi in pesimistično oznanja svoj konec. Vrata svojega tako skrbno varovanega sveta, je na lepem odprla na strežaj za vse radovedne sosede, ki jo redno obiskujejo, nosijo hrano, zdravila, zdravstveno svetujejo včasih do škode, kar je sama ugotovila. Kakšna sprememba v življenju moje varovanke. Prej strogo sama in samostojna, sedaj pa v središču pozornosti vseh nas, je začela uživati v vlogi »mučenice«. Bolečine kljub vsej terapiji niso pojenjale, ampak so po njenem vedno hujše in hujše. Rana na nogi se je zacelila, tako da najavim redukcijo svojih obiskov. Žalostno me gleda in prosi, da je ne pozabim. Ne bom!
Ne meni, ne sosedam ni uspelo spremeniti ničesar, kar bi dvignilo stopnjo higiene v hiši. Izpod odeje, oblečena kot severni medved z debelo kučmo na glavi, zavpije na vsakogar, ki hoče kaj pospraviti, hiša pa kar prosi po vodi in metli. V postelji pod odejo moja hrčica skriva strašne zaloge zelo pestre hrane. Najdemo paštete, kruh, sir, sladkarije, speštano sadje, vojaško čutaro s čajem, divji kostanj ... nad vsemi zakladi pa bedi črn astmatičen maček, čigar dihanje spominja na nezdravljenega smrčača.
Moj zadnji obisk pred Novim letom, zopet strašne bolečine, tolažba, sočutje, obljuba, da bom spet prišla. » Počakajte sestra, tukaj imate nekaj za malico, ko ste tako dobri z mano » govori brskajoč po svojih zakladih. » Joj ne, hvala, gospa T, nisem prav nič lačna, pa še mudi se mi« jo poskusim prijazno ustaviti v namenu, da me nafutra. Ampak se moja trmoglavka ne da in izpod odeje potegne na sonce klobaso, katere vonj je nemudoma prebudil astmatičnega mačka, ki jo je piskajoče gledal. »A je domača, zelo dobra, poskusite ne bo vam žal« mi prigovarja, spotoma pa čisti klobaso z ne prav svežim robcem za široko uporabo. »Ne, res ne, hvala še enkrat« vztrajam. » A se vam gabi, ker sem jo enkrat ugriznila?« me očitajoče sprašuje moj brezzobi božiček? Vžgalo je, ko sem rekla da grem na obisk k Strojanovim, kaj če mi jo sunejo iz avta ? Predlagam, da jo shrani do naslednjega obiska. » Nič ne obljubim, je preveč dobra« mi ob slovesu zabiča.
To so moji bolniki, to je moj teren, to naše življenje, to so zgodbe, ki jih imam rada.

[Branka K]

Ni me doma

Sestra Vlasta že vrsto let obiskuje gospo J, ki se bori z demenco. Gospa kar nekako funkcionira pod skrbnimi očesi svojcev, ki živijo skupaj z njo. Obiskov sestre Vlaste se vedno znova razveseli , ker »prijetno« pokramljata in premeljeta že neštetokrat predelane teme in probleme. Obiski so nenaporni, gospa izredno pozitivna in simpatična.
Po pregledu pošte sestra Vlasta najde nalog za odvzem krvi pri gospe J. Ker je ugotovila, da mora vzeti kri še isti dan, pokliče gospo, da ji oznani svoj prihod.
» Dobro jutro gospa J. danes bom prišla in vam bom vzela kri za v laboratorij, tako je naročila zdravnica.« Na drugi strani telefona kratka tišina, potem pa: » Nič ne boste prišla, ker me sploh ni doma«, je prav veselo odgovorila gospa J. » Verjetno ste se zmotila, poglejte oglasila ste se na stacionarni telefon in ste potemtakem zagotovo doma«, jo poskuša prepričati sestra Vlasta.
» Niti slučajno me ni doma, pravzaprav me sploh ni v Ljubljani«, ne odneha potencialna žrtev odvzema. » No, pa vseeno bom prišla, kajti verjetno zdravnico skrbi, da ni kaj narobe z vami » vztraja sestra Vlasta. Na drugi strani nerazumljivo momljanje in jasno: » Počakajte malo!« Vlasta potrpežljivo čaka in čaka… skoraj že obupa, hoče odložiti slušalko, ko se vendarle oglasi gospa J., ki zadihano sporoči: » Ja, ja kar pridite, veste pogledala sem skozi vsa okna in videla, da sem doma«. Sestra Vlasta je urno odhitela na teren preden se gospa »spet kam odpravi«.


Zdravstvena vzgoja

To je pa simpatična nočno urgentna cvetka. Vsi smo včasih slabe volje, nedostopni, nezadovoljni, zadirčni..., to sicer niso lastnosti, ki bi pozitivno barvale zdravstvenega delavca, pa kljub vsemu so človeške. Tisto noč sem dežurala na urgenci kjer je med timom bila tudi sestra, kateri so naštete lastnosti kukale iz vseh žepov. Nič ni bilo prav: pacienti so bili prezahtevni, zdravniki prepočasni, kolegice moteče..., saj vemo kako je včasih težko, če smo slabe volje. Prav na urgenci pa zaradi obilice zahtevnega dela najhitreje pride do izgorevanja in je prav čudno, da se slaba volja ne pojavlja bolj pogosto. Če četrtič v enem tednu delaš nočno izmeno je absolutno plus, da volja sploh je kakršna koli že. Kolegica je dobra sestra, navajena trdega dela. Brez nje bi tisto noč delo bilo bistveno manj kvalitetno.
Velika frekvenca bolnikov, nešteti nočni klici na katere se zaradi prezasedenosti zdravnikov oglašamo tudi me. Med drugim pokliče tudi dekle okoli dvajsetih let z vprašanjem: »Mi lahko kako pomagate, oziroma ne vem kaj naj storim. S fantom sva seksala, pa nama je počil kondom, nimava pa dodatnega zavarovanja«. » Kako sta lahko seksala brez dodatnega zavarovanja! « se je glasilo strokovno vprašanje moje kolegice, s katerim je vso ekipo spravila v smeh in dobro voljo.

[Branka K]

Pretirana skrb

Največkrat smo pri svojem delu priče nemotiviranosti svojcev za pomoč obolelemu ali ostarelemu članu družine. Razlogi so nešteti: pomanjkanje časa, delovne obveznosti, stare zamere, neprofit ali pa, enostavno » Joj, jaz pa tega ne morem delati «. Veliko je, hvala bogu, tudi takih, ki so svojcem v neprecenljivo pomoč, nekaj pa tudi takih, ki pretiravajo in so odvisni od nudenja pomoči obolelemu članu družine.
Obiskujem šestindevetdeset let staro gospo, ki je že deset let vezana na posteljo in za katero z bolezensko vestnostjo skrbi snaha. Gospa ima najrazličnejše težave, največja pa je ta, da revica ne more umreti, ker jo skrbna snaha enostavno ne pusti. Tudi medicina ji je v pomoč, kajti pri šestindevetdesetih, tako rekoč z eno nogo že v grobu, je srčni spodbujevalec nujno potreben. In tako se agonija moje še lucidne varovanke nadaljuje. Klici, panika za vsako najmanjšo spremembo in moji obiski se vrstijo, kot po tekočem traku. V ponedeljek spet klic »Sestra Branka, tašči je pomagalo, kar ste ji svetovala za odvajanje in se je že popoldne pokakala. Jo boste danes prišla pogledat, kajti ima ene izpuščaje po riti?«. » Seveda pridem!« potolažim vestno snaho. Kar sem rekla, sem tudi storila. Snaha mi prijazno odpre vrata, varovanki toplo stisnem roko in se pripravim na pregled zadnjice, ups gluteusa. Snaha mi vseskozi razlaga kaj se je vse, čez vikend dogajalo z mojo varovanko, ko na lepem slišim tudi tole. »Veste, to kar je mama pokakala v petek sem shranila, da boste pogledala,«. »Oh, ne!« pomislim in preden mi je uspelo preprečiti njen namen, mi je vestna snaha že molila pod nos tri dni staro smrdečo vsebino nočne posode, ki se je v vsej svoji lepoti bleščala v črno rjavi barvi, ki se je prelivala v turkizno. Ta močan »vonj« sem odnesla s seboj, čeprav dobro vem, pa tudi tako so me učili, da službe ne odnašaš domov. Ta del službe pa je bil dolgo z menoj in doma in v gledališču. Ampak samo da je gospe odleglo. Na poti domov pa bi potrebovala nasvet učenih profesoric-teoretičark. Le kako v tem primeru sestaviti negovalno diagnozo, ki bi jo morala aplicirati nase. Pa dajmo PES- problem je snaha, etiologija pa smrad vsebine nočne posode, ki se kaže z dihalno stisko, potrebo po dodatni zaščitni opremi in iskanju smeri rešitve. Amen!

[Branka K]

Ko ne moreš pozabiti


Moja knjižna polica že lep čas prosi za malo reda, tako da sem se danes odločila, da se ji posvetim. Premetavam in počasi prebiram knjige in mi pod roke pride podarjena knjiga. Z drhtečo roko, ki nežno zdrsi po platnici odprem knjigo. Pred menoj je lepo napisano posvetilo, ki je kratko, pove pa več kot vse: »Naši dragi Branki«.
Odpirajoč to knjigo odprem tudi boleč spomin na fanta, čigar mlado življenje je pred letom dni ugasnilo. Spomin je še tako živ, da žalost grabi moje misli, ter s svojo težo zapira knjigo. Nobena izguba me ni tako prizadela, kot smrt fanta, ki mi je s svojo osebnostjo zlezel pod kožo, se usidral v moje srce, napolnil mojo dušo. O bog, koliko optimizma je v tem otroku, koliko se lahko od njega naučim! Od kje jemlje tako moč, s katero se bori proti grabežljivi bolezni? Njegova vera v ozdravitev je kot epidemija zajela ne samo njegove skrbne starše, ampak tudi mene in mojo družino. Tukaj namenoma omenjam svojo družino, kajti dolgo pred domačimi nisem mogla skrivati usode tega fanta, ki je bil vedno z menoj. Moj odraščajoči sin je vsak dan sproti spraševal po njem, njegovem počutju in poteku zdravljenja. Čustva so zaslepila misli in vsi smo verjeli v čudežno ozdravitev. Ampak čudeža ni bilo, pravzaprav, čudež je bil on sam, njegove velike, temne, sprašujoče oči, njihova iskriva toplina, ki je verjela v življenje. Čudež sta bila njegova starša, ki ga niti za trenutek nista zapustila in sta mu z nadnaravno močjo dolivala kapljic upanja. Z neverjetnim žarom in prepričljivostjo mi je razlagal, kaj vse bo počel čez dva meseca. To je namreč skrajnji rok, do katerega misli ozdraveti. Navidezno sproščeno in nasmejano ga poslušam, kujeva načrte, delava plane, kaj vse mora postoriti, malo bordanja, smučanja, kakšen žur, še stole mi bo popravil, skratka ogromno dela in aktivnosti ga še čaka. Zato skupaj z njegovimi ljubečimi starši odganjam smrt od njega, v njegovi bližini nima kaj iskati, do njega ne sme priti. Pa je prišla zahrbtnica in za vedno ugasnila iskre v njegovih toplih očeh. Njegova soba je prazna, na mizi ostanki zdravil v katera smo čudežno verjeli, nad posteljo obešeno padalo s plakatom, ki je obetal svobodo in življenje, na nočni omarici podarjen božični piškot v obliki pujska, ki mu ni prinesel sreče. Na mojem oknu lepa zelena sveča, ki ni ugasnila celo noč, v naših srcih praznina, ki boleče opominja na minljivost življenja.
Upam, da je plamen goreče sveče dosegel njegovo mlado bit, pokazal pot njegovi mladi duši v svet, v katerem njegove tople temne oči ne bodo poznale trpljenja in bolečine.

[Vali]

Branka, zelo pretresljivo in zelo ganljivo... Tudi sama nosim v sebi podobno pretresljivo zgodbo, ki me globoko spremlja še po dveh letih.
Naš poklic je zelo lep, vendar nosimo v sebi spomine, ki večkrat nehote privrejo na dan.

[NADA]

Že nekaj mesecev sem na poti do varovancev srečevala mamico z dojenčkom, starim okrog enega leta, saj se je vozil v vozičku, ali pa ga je mamica pestovala.Vedela sem, da sta se od nekod priselila, ker ju sicer nisem poznala. Včasih sem imela občutek, da je samo na začasnem obisku pri kaki tašči. Začela sem jo pozdravljat, ona mi je pozdrav vrnila. V meni pa je vrtal črv radovednosti, kam neki paše in koliko časa ima namen ostati v našem kraju, ali ima kakšne težave pri skrbi za otroka, kam bo z njim, ko bo šla v službo.Tudi ljudje v njeni ulici mi niso vedeli povedati kaj več o njej. Danes pa je moja radovednost in poklicna dolžnost, da je prav, da se oglasim pri njej dosegla vrhunec. Srečala sem jo na cesti, ko se je vračala s sprehoda z otrokom, ustavim se, jo pozdravim in ogovorim, se predstavim kaj delam in ji ponudim, da se lahko oglasim pri njej, če to želi. Bila je zelo presenečena in takoj privolila, da rade volje sprejme mojo ponudbo za pogovor. Ko vstopim malce kasneje v stanovanje, me pričaka prijazna mamica, mi pove veliko podatkov o dečku Marku, in izrazi veliko zadovoljstvo, da sva se spoznali, ker je bila v stiski, ker ni vedela, kam naj se obrne, ko bo čez mesec dni drugič rodila, v matrinski šoli so ji pa naročili, da naj si sama poišče in o porodu obvesti patronažno sestro v svojem kraju. Ta dogodek mi je ostal v glavi in celo popoldne sem razmišljala po kakšnem nakučju sem prav danes napravila ta korak, jo ogovorila in hkrati pomagala tudi njej najti odgovor na njeno stisko. Verjetno se tudi katri izmed vas zgodi kaj podobnega. Napišite kaj o tem.