Kazalo po Združenje ZPMS forumu

Vesele in žalostne patronažne zgodbice

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Kazalo po Združenje ZPMS forumu -> Patronažne zgodbice
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporoèilo
Slavica
Gost





PrispevekObjavljeno: Tor Maj 09, 2006 07:59    Naslov sporoèila: Vesele in žalostne patronažne zgodbice Odgovori s citatom

Vsak dan se nam dogajajo pri našem delu. Škoda bi bilo, da so pozabljene, zato pišite o njih.

Nazadnje urejal/a Slavica Pet Maj 19, 2006 15:41; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh
Branka K
Gost





PrispevekObjavljeno: Sre Maj 10, 2006 18:29    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Dedi te to kaj boli


Veèkratni patronažni obiski pri isti družini ustvarijo prav poseben odnos, odnos, ki bi z moje strani moral biti profesionalen, pa vendar velikokrat ni, kajti družina si me lasti, me ima za svojo, in je prav prijetno slišati, ko pozvonim » 0 naša Branka gre!« Gospoda L.M. že nekaj èasa obiskujem trikrat tedensko zaradi prevezovanja ulkusnih razjed na nogah.
Šolske poèitnice so in v varstvu imajo vnuka Primoža, ki napolni hišo z razposajenostjo, veseljem, smehom in ponosom.
Veseli se mojih obiskov, mi pri delu podaja vodo, povoje, levkoplast, medtem pa veèkrat objame deda, ga nežno boža po laseh in sprašuje » Dedi, te to kaj boli ?« Dedi ga tolaži in odkimava. Zaradi svoje brihtnosti je poln vprašanj, sprošèeno klepeta z menoj, mi razlaga vse mogoèe in nemogoèe. Babica ga venomer opozarja »Primož, gospe Branke ne smeš tikati«.Takoj stvari postavlja na svoje mesto z vprašanjem » Branka, a se prijatelji med seboj tikajo?« »Seveda Primož« odvrnem. »Saj sva mi dva prijatelja, kaj ne«? me sprašujoèe gleda.« »Valjda, najveèja!« mu pritrdim. »No, vidiš, babi, zato Branko lahko tikam« zmagoslavno zabrusi. Na ponovnem obisku babica pove da me Primož komaj èaka, da sproti preverja èe je avto, ki ga sliši, moj. Konèno sem se pripeljala. »Nekaj imam za te !« zavpije in steèe v kuhinjo. Dobila sem bonbone, kupljene iz njegove žepnine, hkrati pa izvedela, da ima jutri rojstni dan. On paè raèuna na prijatelje.
Ponovno preveza, ob kateri se veselim svojega uspeha , kajti rana na levi nogi se je zacelila. Hvaležna in vesela sta tudi g. M. in babica, edino Primož zaskrbljeno menca, se praska po glavi in konèno vpraša »Branka koliko èasa boš pa zdravila drugo nogo?« »Upam, da bo šlo zelo hitro,« odvrnem, »da bo tvoj dedi lažje hodil.« »O škoda,« vzdihne »potem te ne bom veè videl.« »Kaj je pa sedaj to, bi ti žrtvoval deda samo zaradi najinih sreèanj!« ga nežno pokaram. Mali brihtnež je takoj ugotovil, da ga je polomil in pod vprašanje postavil èokoladno, sladoledno, luna parkovsko pa še kakšno investicijo. Nemudoma skoèi dedu okrog vratu z besedami »Deda, a ne, da te niè ne boli, kar ti Branka dela!« Tudi taki buèmani delajo moj poklic lep, zato hvala, Primož vesela sem da te poznam, vesela sem da me imaš za prijateljico.

Branka Kamenšek
Nazaj na vrh
BrankaK
Gost





PrispevekObjavljeno: Pet Maj 19, 2006 15:54    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Sobotna zgodba

Sobotno dežurstvo patronažne medicinske sestre, kot vsako drugo, pa tako razlièno. Eden tistih delovnih dni, ko se nas boleèina tako dotakne, da moramo najti naèin, kako z njo živeti naprej brez velikih brazgotin. Besedo empatija sem prviè slišala v zdravstveni šoli. V tistih brezskrbnih razigranih študentskih èasih jo izgovoriš, kot vsako drugo. Tukaj, v tem trenutku, se me dotika, da jo èutim do boleèine.
Po pripravljeni prioriteti obiskov se odpravim na teren, kjer me bolniki nestrpno èakajo, kajti sobota je in vsak si želi konec tedna zase.
Kot vsak dan zadnjih par mesecev najprej obišèem gospo P.M., bolnico v terminalni fazi raka. Njena bolezen je grda, njeno trpljenje nepopisno. Ve, da ji življenje poèasi, a vztrajno ugaša, vendar se še ni pripravljena posloviti, zato jo bodrim in ji vlivam upanje. Ko jo negujem, me prime za roke, dolgo molèe me gleda z oèmi, ki sprašujejo in govorijo: »Ni še èas da grem.« Ti trenutki so polni grenkobe, moje možgane spreletavajo obèutki nemoèi, krivde in slabe vesti. Nobena beseda ni prava in spet, kot že neštetokrat, priskoèi na pomoè stisk rok in komaj slišni: »saj bo…« To sobotno jutro so najožji svojci pri njej. Njena soba se zdi temaèna, v vsakem kotu je èutiti vonj smrti. Zakaj dvigam žaluzije, zakaj spušèam sonèno svetlobo na njeno posteljo? Zakaj klièem njeno ime, ko me vendar ne sliši? Pa me je slišala. Negibne oèi niso povedale nièesar, iz dna duše pa je prišla komaj zaznavna besedica: »zbo…gom.«
Zakaj imam obèutek, da je poèakala, da pridem in se šele potem poslovila? Èustva rinejo na dan skozi solze, ki jih požiram pred svojci, kajti moram se obnašati profesionalno, kot so me nauèili – kakšna neumnost. Ta ista profesionalnost mi narekuje, da v tem trenutku poskrbim za svojce, jim izrekam sožalje in jim govorim oguljene fraze: »za njo je tako bolje…, sedaj si bo odpoèila…, našla bo mir…« Z besedami in dotiki nagrajujem tiste, ki so ji v èasu bolezni pomagali, jo negovali, dajem jim smernice in nasvete, kaj jim je storiti. Od kod dobivam moè, pod katero se skrije krhkost prepojena z žalostjo?
Konèno sedem v patronažni avto in prepustim èustvom, da se skozi solze izlijejo na dan. Govorim si, da tega ne smem delati, pa vendar ne morem drugaèe, saj sem vendar samo majhen, ranljiv èlovek. Potrebujem pomoè! Poklièem kolegico, da me bo razumela, kajti dobro ve, kako se poèutim.
»…Imaš še veliko obiskov?... Boš zmogla?...Ti pridem pomagat?...«
»Hvala«
Èas beži, naprej moram, èaka me še pet obiskov. Preden pozvonim na naslednja vrata, moram na obraz naslikati odraz vedrine. Nasmiham se prijetni gospe in poskušam biti taka, kakršne me je vajena. Pa ne gre. Ko nas bolniki sprejmejo, nas imajo za svoje, nas dobro spoznajo in èutijo, kako je z nami. Zato me gospa toplo gleda in spet je tukaj stisk rok z besedami: »saj bo…«, samo da je tokrat namenjen meni.
Po vrnitvi domov, ne da bi domaèi vedeli, kako se poèutim, grem na bližnji hrib, na staro znano klop pod družino enajstih gabrov, ki so v polnem cvetu. Zazrem se v daljavo in na mestu, kjer se stika nebo s hribi, zagledam snežno belo svetlobo, ki se nekajkrat bliskajoèe pokaže za hribi. Ta svetloba ogreje mojo dušo, izvabi mi nasmeh in zalotim se, da maham gospe M. v slovo.
Mimo mene gre nakljuèni sprehajalec z obveznim: »Dober dan.«

Branka Kamenšek
Nazaj na vrh
Vali



Pridružen/-a: Ned Mar 2006 13:39
Prispevkov: 634

PrispevekObjavljeno: Pet Maj 19, 2006 16:11    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Zelo lepe èrtice, ki se dotaknejo naše duše. Verjetno velika veèina izmed nas obèuti isto kot kolegica Branka, ki je opisala obèutek ob izgubi njene varovanke.
Vsi smo samo ljudje in lahko smo vèasih tudi žalostni, mar ne? Sad
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Branka K
Gost





PrispevekObjavljeno: Sre Maj 24, 2006 17:29    Naslov sporoèila: Å¡e dve zgodbi iz patronažne torbe Odgovori s citatom

Napaèen naslov

Intervencija, odvzem krvi na domu pacienta.
Nadomešèam sodelavko, zaradi èesar ne poznam terena v celoti. Po danih smernicah in s pomoèjo zemljevida, ki ga ne znam brati, se odpravim v zgodnjih jutranjih urah na teren. Prav tako ne poznam prebivalcev hiše, v katero sem namenjena. Prepoznavna oguljena usnjena patronažna torba s pripomoèki za odvzem krvi, korajža in pot pod noge. Ponosna na sebe, da sem v tako kratkem èasu našla iskano hišo, veselo pozvonim. Po daljšem zvonjenju mi odpre vrata ženska, ki izgleda tako, kot da sem jo pravkar vrgla iz postelje. Predstavim se in povem da sem prišla mami vzeti kri za laboratorij. Malo preseneèena me prijazno povabi naprej in odpelje v sobo, v kateri je spala niè hudega sluteèa mama. Gospo zbudiva, povem ji, kdo sem ter zakaj sem prišla. Takoj se je strinjala, »samo zobe poišèem ker brez njih težko govorim«, mi razloži in s hitrimi gibi stlaèi v usta protezo. Iztegne roko, na kateri ima po njenem boljše žile, ter èaka na poseg. Ponavadi se s bolnikom pogovarjam, kajti »zbodla bom« se mi zdi premalo in ponavljajoèe. Pa klepetava: »Kakšne težave pa imate,… kdaj ste bili pri zdravniku,… se še vedno slabo poèutite,…« in tako naprej. Zvedela sem marsikaj in tik pred vbodom pogledam še enkrat napotnico: »Gospa Rozman, èisto mirno roko imejte, pa bo zelo malo bolelo« reèem prijazno. »Vi kar delajte, niè se ne bojim, samo ne pišem se Rozman.« odgovarja in èaka na vbod. »Èakajte malo, kako se pa pišete, a niste Marija Rozman?« vprašam in debelo gledam.
»To je pa soseda, še vedno se vozi s kolesom. Pa tako je žleht, da od hudobije nikoli ne bo zbolela« izvem, èeprav me v tem trenutku sosedski odnosi niso kaj preveè zanimali. Komaj mi je uspelo gospo preprièati, da moram vseeno vzeti kri gospe Rozman in ne njej. V opravièilo ji izmerim pritisk, ki je za razliko od mojega bil normalen.
Èez pet minut sem že zvonila na sosednja vrata, ter dvakrat pogledala hišno številko.


Koga poklicati èe pušèa voda

Stara, neurejena hiša, rahlo zmedeni lastniki, starejša bolnica s pred kratkim vstavljenim stalnim urinskim katetrom. Vsakodnevni obiski, uèenje svojcev, ki nikakor ne razumejo, kaj se je pravzaprav zgodilo in kako naj ravnajo z mamo, kateri so vstavili to èudno cev. Pogovor, nasveti, pouèevanje-izèrpanost. Komaj sam se vrnila s dopusta.
V pisarni pozvoni telefon: »Prosim, patronaža«. »Poslušajte, tukaj pri nas pušèa voda!« zaskrbljeno pove glas na drugem koncu. »Kakšna voda?«, vprašam. »Ja voda iz cevi vendar!«. »Ne vem, najbolje bo, da poklièete vodovodarja, mi vam pa res ne moremo pomagati, èe pušèa voda.«, odgovorim in premišljujem, sveta nebesa, zakaj nas vse klièejo. »Pa se vodovodarji na to razumejo? Veste, vèeraj je pri naši mami bila patronažna sestra in je cev pregledala, zdaj pa pušèa!«, je vztrajal gospod na drugi strani. »Pa kje vam teèe ta voda in kaj ima patronaža z vodo in cevjo? Dajte malo resnosti lepo prosim!«, sem nestrpna. »Kje teèe?! V postelji! Vse je mokro in smrdi, tista cev med maminimi nogami pa kar binglja in kaplja!«, je sedaj on nestrpen.
Problem pušèanja vode je rešila sestra Vlasta, ki se je nemudoma odpravila na teren, da ne pride do poplave.
Nazaj na vrh
stanka



Pridružen/-a: Ned Feb 2006 20:41
Prispevkov: 171
Kraj: Limbuš, Maribor

PrispevekObjavljeno: Sre Maj 24, 2006 17:36    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Gospa Branka,

krasne zgodbe, za katere bi bilo škoda, da jih ne bi delili z drugimi. Tudi sama velikokrat razmišljam o tem, kako lepa je naša služba. Prisotne smo ob veselem prièakovanju noseènice, sreèi novega življenja, navadno manjših težavah odrasle dobe, nato pa spet pomagamo pri tegobah starosti in v èasu postopnega slovesa. Smo resniène spremljevalke življenj naših varovancev. Stiske naredimo manjše, veselje lahko pomnožimo. Vsak od varovancev nas neèesa nauèi, od vsakega izmed njih gremo na nek naèin bogatejše.

Smile Smile Smile

Imamo, ker dajemo.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo Pošlji E-sporoèilo
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Sob Dec 30, 2006 08:46    Naslov sporoèila: Malica Odgovori s citatom

Malica

Obiskujem osemdesetletno gospo T, ki je celo življenje bila sama, brez sorodnikov, brez prijateljev, izogibala se je sosedom, skratka najboljše se je poèutila sama v svojem za sosede nerazumljivem svetu, v èigar prostor je dovolila edino maèkam, za katere je lepo skrbela. Na svoj naèin mi je simpatièna ta cinièna trmoglavka, ki se ne pusti motiti ne v svojih preprièanjih, ne v dejanjih. Prviè je bolna, previjam rano po poškodbi na goleni že dva meseca, sedaj pa je staknila vnetje mehurja s kombinacijo ishialgije. Ne navajena boleèin se na moè smili sama sebi in pesimistièno oznanja svoj konec. Vrata svojega tako skrbno varovanega sveta, je na lepem odprla na strežaj za vse radovedne sosede, ki jo redno obiskujejo, nosijo hrano, zdravila, zdravstveno svetujejo vèasih do škode, kar je sama ugotovila. Kakšna sprememba v življenju moje varovanke. Prej strogo sama in samostojna, sedaj pa v središèu pozornosti vseh nas, je zaèela uživati v vlogi »muèenice«. Boleèine kljub vsej terapiji niso pojenjale, ampak so po njenem vedno hujše in hujše. Rana na nogi se je zacelila, tako da najavim redukcijo svojih obiskov. Žalostno me gleda in prosi, da je ne pozabim. Ne bom!
Ne meni, ne sosedam ni uspelo spremeniti nièesar, kar bi dvignilo stopnjo higiene v hiši. Izpod odeje, obleèena kot severni medved z debelo kuèmo na glavi, zavpije na vsakogar, ki hoèe kaj pospraviti, hiša pa kar prosi po vodi in metli. V postelji pod odejo moja hrèica skriva strašne zaloge zelo pestre hrane. Najdemo paštete, kruh, sir, sladkarije, speštano sadje, vojaško èutaro s èajem, divji kostanj ... nad vsemi zakladi pa bedi èrn astmatièen maèek, èigar dihanje spominja na nezdravljenega smrèaèa.
Moj zadnji obisk pred Novim letom, zopet strašne boleèine, tolažba, soèutje, obljuba, da bom spet prišla. » Poèakajte sestra, tukaj imate nekaj za malico, ko ste tako dobri z mano » govori brskajoè po svojih zakladih. » Joj ne, hvala, gospa T, nisem prav niè laèna, pa še mudi se mi« jo poskusim prijazno ustaviti v namenu, da me nafutra. Ampak se moja trmoglavka ne da in izpod odeje potegne na sonce klobaso, katere vonj je nemudoma prebudil astmatiènega maèka, ki jo je piskajoèe gledal. »A je domaèa, zelo dobra, poskusite ne bo vam žal« mi prigovarja, spotoma pa èisti klobaso z ne prav svežim robcem za široko uporabo. »Ne, res ne, hvala še enkrat« vztrajam. » A se vam gabi, ker sem jo enkrat ugriznila?« me oèitajoèe sprašuje moj brezzobi božièek? Vžgalo je, ko sem rekla da grem na obisk k Strojanovim, kaj èe mi jo sunejo iz avta ? Predlagam, da jo shrani do naslednjega obiska. » Niè ne obljubim, je preveè dobra« mi ob slovesu zabièa.
To so moji bolniki, to je moj teren, to naše življenje, to so zgodbe, ki jih imam rada.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Sob Jan 20, 2007 11:40    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Ni me doma

Sestra Vlasta že vrsto let obiskuje gospo J, ki se bori z demenco. Gospa kar nekako funkcionira pod skrbnimi oèesi svojcev, ki živijo skupaj z njo. Obiskov sestre Vlaste se vedno znova razveseli , ker »prijetno« pokramljata in premeljeta že neštetokrat predelane teme in probleme. Obiski so nenaporni, gospa izredno pozitivna in simpatièna.
Po pregledu pošte sestra Vlasta najde nalog za odvzem krvi pri gospe J. Ker je ugotovila, da mora vzeti kri še isti dan, poklièe gospo, da ji oznani svoj prihod.
» Dobro jutro gospa J. danes bom prišla in vam bom vzela kri za v laboratorij, tako je naroèila zdravnica.« Na drugi strani telefona kratka tišina, potem pa: » Niè ne boste prišla, ker me sploh ni doma«, je prav veselo odgovorila gospa J. » Verjetno ste se zmotila, poglejte oglasila ste se na stacionarni telefon in ste potemtakem zagotovo doma«, jo poskuša preprièati sestra Vlasta.
» Niti sluèajno me ni doma, pravzaprav me sploh ni v Ljubljani«, ne odneha potencialna žrtev odvzema. » No, pa vseeno bom prišla, kajti verjetno zdravnico skrbi, da ni kaj narobe z vami » vztraja sestra Vlasta. Na drugi strani nerazumljivo momljanje in jasno: » Poèakajte malo!« Vlasta potrpežljivo èaka in èaka… skoraj že obupa, hoèe odložiti slušalko, ko se vendarle oglasi gospa J., ki zadihano sporoèi: » Ja, ja kar pridite, veste pogledala sem skozi vsa okna in videla, da sem doma«. Sestra Vlasta je urno odhitela na teren preden se gospa »spet kam odpravi«.


Zdravstvena vzgoja

To je pa simpatièna noèno urgentna cvetka. Vsi smo vèasih slabe volje, nedostopni, nezadovoljni, zadirèni..., to sicer niso lastnosti, ki bi pozitivno barvale zdravstvenega delavca, pa kljub vsemu so èloveške. Tisto noè sem dežurala na urgenci kjer je med timom bila tudi sestra, kateri so naštete lastnosti kukale iz vseh žepov. Niè ni bilo prav: pacienti so bili prezahtevni, zdravniki prepoèasni, kolegice moteèe..., saj vemo kako je vèasih težko, èe smo slabe volje. Prav na urgenci pa zaradi obilice zahtevnega dela najhitreje pride do izgorevanja in je prav èudno, da se slaba volja ne pojavlja bolj pogosto. Èe èetrtiè v enem tednu delaš noèno izmeno je absolutno plus, da volja sploh je kakršna koli že. Kolegica je dobra sestra, navajena trdega dela. Brez nje bi tisto noè delo bilo bistveno manj kvalitetno.
Velika frekvenca bolnikov, nešteti noèni klici na katere se zaradi prezasedenosti zdravnikov oglašamo tudi me. Med drugim poklièe tudi dekle okoli dvajsetih let z vprašanjem: »Mi lahko kako pomagate, oziroma ne vem kaj naj storim. S fantom sva seksala, pa nama je poèil kondom, nimava pa dodatnega zavarovanja«. » Kako sta lahko seksala brez dodatnega zavarovanja! « se je glasilo strokovno vprašanje moje kolegice, s katerim je vso ekipo spravila v smeh in dobro voljo.
Embarassed
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Pon Jan 22, 2007 17:52    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Pretirana skrb

Najveèkrat smo pri svojem delu prièe nemotiviranosti svojcev za pomoè obolelemu ali ostarelemu èlanu družine. Razlogi so nešteti: pomanjkanje èasa, delovne obveznosti, stare zamere, neprofit ali pa, enostavno » Joj, jaz pa tega ne morem delati «. Veliko je, hvala bogu, tudi takih, ki so svojcem v neprecenljivo pomoè, nekaj pa tudi takih, ki pretiravajo in so odvisni od nudenja pomoèi obolelemu èlanu družine.
Obiskujem šestindevetdeset let staro gospo, ki je že deset let vezana na posteljo in za katero z bolezensko vestnostjo skrbi snaha. Gospa ima najrazliènejše težave, najveèja pa je ta, da revica ne more umreti, ker jo skrbna snaha enostavno ne pusti. Tudi medicina ji je v pomoè, kajti pri šestindevetdesetih, tako rekoè z eno nogo že v grobu, je srèni spodbujevalec nujno potreben. In tako se agonija moje še lucidne varovanke nadaljuje. Klici, panika za vsako najmanjšo spremembo in moji obiski se vrstijo, kot po tekoèem traku. V ponedeljek spet klic »Sestra Branka, tašèi je pomagalo, kar ste ji svetovala za odvajanje in se je že popoldne pokakala. Jo boste danes prišla pogledat, kajti ima ene izpušèaje po riti?«. » Seveda pridem!« potolažim vestno snaho. Kar sem rekla, sem tudi storila. Snaha mi prijazno odpre vrata, varovanki toplo stisnem roko in se pripravim na pregled zadnjice, ups gluteusa. Snaha mi vseskozi razlaga kaj se je vse, èez vikend dogajalo z mojo varovanko, ko na lepem slišim tudi tole. »Veste, to kar je mama pokakala v petek sem shranila, da boste pogledala,«. »Oh, ne!« pomislim in preden mi je uspelo prepreèiti njen namen, mi je vestna snaha že molila pod nos tri dni staro smrdeèo vsebino noène posode, ki se je v vsej svoji lepoti blešèala v èrno rjavi barvi, ki se je prelivala v turkizno. Ta moèan »vonj« sem odnesla s seboj, èeprav dobro vem, pa tudi tako so me uèili, da službe ne odnašaš domov. Ta del službe pa je bil dolgo z menoj in doma in v gledališèu. Ampak samo da je gospe odleglo. Na poti domov pa bi potrebovala nasvet uèenih profesoric-teoretièark. Le kako v tem primeru sestaviti negovalno diagnozo, ki bi jo morala aplicirati nase. Pa dajmo PES- problem je snaha, etiologija pa smrad vsebine noène posode, ki se kaže z dihalno stisko, potrebo po dodatni zašèitni opremi in iskanju smeri rešitve. Amen!
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Pet Feb 09, 2007 17:49    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Ko ne moreš pozabiti


Moja knjižna polica že lep èas prosi za malo reda, tako da sem se danes odloèila, da se ji posvetim. Premetavam in poèasi prebiram knjige in mi pod roke pride podarjena knjiga. Z drhteèo roko, ki nežno zdrsi po platnici odprem knjigo. Pred menoj je lepo napisano posvetilo, ki je kratko, pove pa veè kot vse: »Naši dragi Branki«.
Odpirajoè to knjigo odprem tudi boleè spomin na fanta, èigar mlado življenje je pred letom dni ugasnilo. Spomin je še tako živ, da žalost grabi moje misli, ter s svojo težo zapira knjigo. Nobena izguba me ni tako prizadela, kot smrt fanta, ki mi je s svojo osebnostjo zlezel pod kožo, se usidral v moje srce, napolnil mojo dušo. O bog, koliko optimizma je v tem otroku, koliko se lahko od njega nauèim! Od kje jemlje tako moè, s katero se bori proti grabežljivi bolezni? Njegova vera v ozdravitev je kot epidemija zajela ne samo njegove skrbne starše, ampak tudi mene in mojo družino. Tukaj namenoma omenjam svojo družino, kajti dolgo pred domaèimi nisem mogla skrivati usode tega fanta, ki je bil vedno z menoj. Moj odrašèajoèi sin je vsak dan sproti spraševal po njem, njegovem poèutju in poteku zdravljenja. Èustva so zaslepila misli in vsi smo verjeli v èudežno ozdravitev. Ampak èudeža ni bilo, pravzaprav, èudež je bil on sam, njegove velike, temne, sprašujoèe oèi, njihova iskriva toplina, ki je verjela v življenje. Èudež sta bila njegova starša, ki ga niti za trenutek nista zapustila in sta mu z nadnaravno moèjo dolivala kapljic upanja. Z neverjetnim žarom in preprièljivostjo mi je razlagal, kaj vse bo poèel èez dva meseca. To je namreè skrajnji rok, do katerega misli ozdraveti. Navidezno sprošèeno in nasmejano ga poslušam, kujeva naèrte, delava plane, kaj vse mora postoriti, malo bordanja, smuèanja, kakšen žur, še stole mi bo popravil, skratka ogromno dela in aktivnosti ga še èaka. Zato skupaj z njegovimi ljubeèimi starši odganjam smrt od njega, v njegovi bližini nima kaj iskati, do njega ne sme priti. Pa je prišla zahrbtnica in za vedno ugasnila iskre v njegovih toplih oèeh. Njegova soba je prazna, na mizi ostanki zdravil v katera smo èudežno verjeli, nad posteljo obešeno padalo s plakatom, ki je obetal svobodo in življenje, na noèni omarici podarjen božièni piškot v obliki pujska, ki mu ni prinesel sreèe. Na mojem oknu lepa zelena sveèa, ki ni ugasnila celo noè, v naših srcih praznina, ki boleèe opominja na minljivost življenja.
Upam, da je plamen goreèe sveèe dosegel njegovo mlado bit, pokazal pot njegovi mladi duši v svet, v katerem njegove tople temne oèi ne bodo poznale trpljenja in boleèine.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Vali



Pridružen/-a: Ned Mar 2006 13:39
Prispevkov: 634

PrispevekObjavljeno: Pet Feb 09, 2007 20:50    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Branka, zelo pretresljivo in zelo ganljivo... Tudi sama nosim v sebi podobno pretresljivo zgodbo, ki me globoko spremlja Å¡e po dveh letih.
Naš poklic je zelo lep, vendar nosimo v sebi spomine, ki veèkrat nehote privrejo na dan.


Nazadnje urejal/a Vali Tor Jan 29, 2008 12:55; skupaj popravljeno 2 krat
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
NADA



Pridružen/-a: Tor Feb 2006 15:39
Prispevkov: 63

PrispevekObjavljeno: Tor Jan 22, 2008 20:10    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Že nekaj mesecev sem na poti do varovancev sreèevala mamico z dojenèkom, starim okrog enega leta, saj se je vozil v vozièku, ali pa ga je mamica pestovala.Vedela sem, da sta se od nekod priselila, ker ju sicer nisem poznala. Vèasih sem imela obèutek, da je samo na zaèasnem obisku pri kaki tašèi. Zaèela sem jo pozdravljat, ona mi je pozdrav vrnila. V meni pa je vrtal èrv radovednosti, kam neki paše in koliko èasa ima namen ostati v našem kraju, ali ima kakšne težave pri skrbi za otroka, kam bo z njim, ko bo šla v službo.Tudi ljudje v njeni ulici mi niso vedeli povedati kaj veè o njej. Danes pa je moja radovednost in poklicna dolžnost, da je prav, da se oglasim pri njej dosegla vrhunec. Sreèala sem jo na cesti, ko se je vraèala s sprehoda z otrokom, ustavim se, jo pozdravim in ogovorim, se predstavim kaj delam in ji ponudim, da se lahko oglasim pri njej, èe to želi. Bila je zelo preseneèena in takoj privolila, da rade volje sprejme mojo ponudbo za pogovor. Ko vstopim malce kasneje v stanovanje, me prièaka prijazna mamica, mi pove veliko podatkov o deèku Marku, in izrazi veliko zadovoljstvo, da sva se spoznali, ker je bila v stiski, ker ni vedela, kam naj se obrne, ko bo èez mesec dni drugiè rodila, v matrinski šoli so ji pa naroèili, da naj si sama poišèe in o porodu obvesti patronažno sestro v svojem kraju. Ta dogodek mi je ostal v glavi in celo popoldne sem razmišljala po kakšnem nakuèju sem prav danes napravila ta korak, jo ogovorila in hkrati pomagala tudi njej najti odgovor na njeno stisko. Verjetno se tudi katri izmed vas zgodi kaj podobnega. Napišite kaj o tem.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Pokaži sporoèila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Kazalo po Združenje ZPMS forumu -> Patronažne zgodbice Èasovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski èas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


Powered by Patronaza © 2010 Združenje ZMPS