Kazalo po Združenje ZPMS forumu

Tebi

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Kazalo po Združenje ZPMS forumu -> Patronažne zgodbice
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
Branka K



Pridružen/-a: Čet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Sob Avg 12, 2006 21:04    Naslov sporočila: Tebi Odgovori s citatom

To ni patronažna zgodba, pa vendar je vezana za naš poklic. Verjetno ima vsaka od nas spomine na svoje začetke šolanja, na ljudi, ki so kot učitelji ali kako drugače zaznamovali našo pot do lika medicinske sestre.
Opisala bom fragment iz mojega življenja, ki je močno vplival na dokončno odločitev izbire poklica.
Moji prvi koraki kot srednješolke so cepetali po internem oddelku bolnice Danilo 1. na Cetinju. Tam sem spoznala osebo, ki je zaznamovala mojo mlado dušo, jo barvala s svetlimi barvami življenja. To je moja neformalna, izbrana učiteljica, ki mi je prijazno in potrpežljivo odpirala vrata, ki so vodila v svet medicinske sestre. Zelo težko jo bom opisala, kajti, najlepše besede, najgloblje misli niso dovolj, da narišejo človeka, ki me je prijel za roko in me začel voditi po dolgi, varni poti, posuti s toplino, resnico, ljubeznijo do vseh ljudi.
Hvala TI sr. Ana Marija.
Pa vendar se čutim dolžno narisati njeno podobo, povedati vsem, kako čudovito učiteljico sem imela.
V tem času je morala imeti okrog 35 let. V Črno Goro je prišla iz Slovenije in kot višja medicinska sestra pristala na internem oddelku. Delala je pretežno v ambulanti, vendar je bila najsrečnejša, ko se je spravila v bolniške sobe oddelka med bolnike, ki so jo potrebovali. Kako hvaležno so jo spremljale njihove oči, kako veseli so bili, ko se jim je približal njen blagi obraz s zadržanim, pa vendar vedno prisotnim nasmeškom, kako radi so poslušali njene besede, ki so vedno vlivale upanje, kako radi so se dotikali njenih rok, ki so dajale moč za naprej. Kako bi ji rada bila podobna.
Njena postava je bila vitka, ovita v dolgo belo obleko cerkvenega redu, ki se mu je zapisala. Dolg obraz svetle polti s toplimi rjavimi očmi, napolnjenimi z neizčrpno milino, je kot sliko dopolnilo belo cerkveno pokrivalo. Roke so izdajale nežnega, krhkega človeka, dolgi lepi prsti, pa so obvladali tako tipke klavirja, kot tudi sekiro za cepljenje drv. Bila je in je hvala bogu še vedno, izredno tehničen tip. Nikoli ne bom pozabila prizora, ko se je njena vitka, dolga postava elegantno zavihtela na stol in v hipu zamenjala pregreto žarnico. Ne da bi se zavedala, je za seboj vlekla dolgo vlečko avtoritete, ki je oplazila vsakogar, ki se je z njo srečal. Nikoli ji nisem bila podobna. Njeno znanje se je zdelo neizčrpno, njene učne ure nepozabne. Imela sem občutek, da brez nje na oddelku ne bi nič funkcioniralo, kajti nevidna mreža, prepletena s njeno sposobnostjo, je trdno držala vse niti, vsak kot, kjer nihče ni bil pozabljen.
Trdo sem prepričana, da tudi nje nihče ni in ne bo pozabil, kajti redko se zgodi, da imamo možnosti spoznati tako čudovito osebo, tako dobro medicinsko sestro kot je sr.Ana Marija.
Ta sreča se je nasmehnila tudi meni, tako da sem se prvih črk zdravstvene nege učila pod okriljem najčudovitejšega človeka, kar jih poznam. Draga Ana Marija, hvala Ti za vse lepe trenutke, ki si mi jih nesebično namenila takrat v rani mladosti, kot sedaj, ko sem zrelejša in stvari znam približno postaviti na svoja mesta.

Branka z vnučkom in s. Ana Marija, nov. 2006( op.: S. )
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Slavica
Gost





PrispevekObjavljeno: Pet Feb 09, 2007 17:04    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Nedelo: 11. 2. 2007

Pavlina, od zdaj naprej boš sestra Ana Marija!

Težko si predstavljamo redovnico, kako stoji ob cesti ob odprtem motorju dobrega starega volksvagna in brklja po njem z izvijači in ključi. A tudi to je v Črni gori počela slovenska frančiškanka, pokojnino pa si je zaslužila kot medicinska sestra v bolnišnici na Cetinju.

Ned 11.02.2007

Daleč je že dan, ko je bila Pavlina Vodeb leta 1962 posvečena v redovnico. »Med ceremonijo zaobljube dobiš novo, posvečeno obleko in ime. Predstojnica mi je dala več listkov z imeni, ki so bili narobe obrnjeni. Potegnila sem enega in ji ga dala. Rekla je: Lepo ime si izbrala. In res, to sta imeni mojih babic. Še vedno slišim mater prednico, kako je počasi prebrala ime: 'Pavlina, od zdaj naprej se boš imenovala Ana Marija'. Sledila sem božjemu klicu, drugače ni moglo biti,« se spominja sestra Ana Marija.
Pazite na svetlobo, s te strani ne bo v redu,« me dobrohotno opozori sestra Ana Marija, ko dvignem fotoaparat, da bi ujela njen portret. Oči iskrivo poblisnejo izza očal in dajo sicer umirjenemu obrazu malce nagajiv videz, roka pa nedolžno pogladi snežno beli rob črne redovniške rute.
Sestra Ana Marija me je sprejela na domu nečakinje Slavice v Dolenji vasi pri Brežicah. »Dolgo me ni bilo tukaj, osem let, saj veste, pridejo leta in bolezen, pa človek ne more več potovati kot nekoč,« z malce nostalgije pravi mladostna gospa pri sedemdesetih. Prišla je na obisk iz Črne gore, kamor je leta 1962 sledila božjemu klicu. »Že v srednji šoli, ko sem obiskovala duhovne vaje, sem vedela, da bo to moja pot.«
Klic duhovnosti in želja pomagati ljudem
Leta 1936 rojena sestra Ana Marija je srednjo šolo obiskovala v težkih povojnih letih v Mariboru. Pravi, da je bila takratna medicinska šola izjemno kakovostna. »Poučevali so profesorji s klasične gimnazije, poslušali smo psihologijo, nevropsihiatrijo, na sodišču smo spremljali sodne razprave ... Dopoldne smo bili v bolnišnici na praksi, popoldne na predavanjih. Že med šolanjem je v meni dozorela odločitev, da bom življenje posvetila duhovnemu poklicu. Med frančiškanke sem vstopila, ker je to aktivni red, v katerem bi lahko delovala s poklicem, ki sem ga pridobila v medicinski šoli. Kot otrok sem bila v nemškem taborišču, kjer je bila hrana slaba in težke razmere za življenje. Zato sem zbolela in sem bila z najstarejšim bratom dolgo v bolnici. Tam niso lepo ravnali z nami, pa sem si mislila, če bom kdaj velika, bom dobra in sočutna sestra do vseh. Za Črno goro sem se odločila, ker so bile tam Slovenke.«
Po vojni je takratna oblast prepovedala vsako delovanje redovnicam, zaprli so jim samostane, odvzeli šole, sirotišnice in vrtce. V Sloveniji so jih izgnali iz vseh redovniških skupnosti razen v Prekmurju in Ljubljani, vendar tudi tu niso smele delovati javno. Do leta 1946 so jih odpustili iz vseh služb in preprosto pregnali iz javnega življenja. Mnoge so odšle v Srbijo, Makedonijo in Črno goro, kjer so jih z veseljem in spoštovanjem sprejeli. Tako se je tudi sestra Ana Marija odpravila od doma, da bi lahko uresničila svoje poslanstvo.
V Črni gori so oblasti red frančiškank pustile pri miru. »Še več, ostale so v službah, ki so jih opravljale že v stari Jugoslaviji, v bolnišnicah, šolah in vrtcih. Ko sem začela delati na internem oddelku bolnice Danila I., je bila tam samo ena civilna sestra, drugih osem smo bile redovnice. To se je v Sloveniji zdelo nekaj nezaslišanega, čeprav je po vojni primanjkovalo medicinskih sester, nas preprosto niso vzeli na delo. Za primer: samo v bolnišnici za pljučne bolezni na Golniku je pred vojno delalo čez 80 naših sester! Gotovo jih je bilo težko nadomestiti,« se spominja tistih časov.
Sestra, nam lahko popravite?
Sestra Ana Marija je rasla v številni družini, ki je cenila duhovne poklice, tako so bližnji njeno odločitev sprejeli z naklonjenostjo. »Vsaka duhovna oseba pomeni blagoslov za celo rodbino,« pravi. V družini sta bili dve redovnici, dva strica in dva bratranca pa duhovnika. Pavlina Vodeb, tako ime je sestra dobila ob rojstvu, je bila od malega dete mnogih talentov. »Kot edinka med štirimi brati sem se naučila domačih opravil, tudi takih moških. Veliko časa sem preživela v delavnici pri očetu, ki je bil izučen čevljar, vendar je bil res univerzalen mojster in je imel vsakovrstno orodje. Znal je variti, zidati oboke, kovati. Nekoč je popravljal električno vtičnico in videla sem, da je zvezal napačne žičke, bil je namreč barvno slep. 'Pazi, oče, ni dobro,' sem ga popravila. Te izkušnje so mi pozneje prišle zelo prav. Ko sem prišla na Cetinje, sem nekako neuradno prevzela vlogo samostanskega hišnika (smeh). Saj veste, popraviti je bilo treba to in ono, zdaj so puščali radiatorji na centralni napeljavi, drugič je bilo treba zamenjati tesnila na pipah, pokvaril se je mlinček za kavo ... Prvi aparat sem popravila že v srednji šoli. Učenke smo nosile uniforme, ki so morale biti brezhibne. Ko se nam je pokvaril likalnik, sem ga odprla, malo preštudirala in zvezala prekinjene žičke. To je dar od Boga. Saj bi lahko rekla, ne bom, ampak božje darove, ki so nam dani, da lahko z njimi kaj dobrega storimo, moramo izkoristiti, drugače bomo nekoč odgovarjali!« odločno pribije.
Hja, res si težko predstavljamo krhko redovnico v dolgem črnem oblačilu, kako stoji ob cesti ob odprtem motorju dobrega starega volksvagna in brklja po njem z izvijači in ključi. »O, tudi to sem počela, če je bilo treba, sem kar na poti naredila servis motorja (smeh). Dolgo sem bila edina v samostanu, ki je imela vozniški izpit. Leta in leta sem vozila starega hrošča, s seboj sem zmeraj imela kovček z orodjem. In res sem ga velikokrat potrebovala. Bila sem znana po tovrstnih spretnostih in včasih, ko sem prišla kam na obisk, so mi rekli: 'Sestra, nam lahko popravite ...?,« skoraj razigrano pripoveduje sestra Ana Marija.
Tudi računalnika se ni ustrašila
»Moja velika ljubezen je fotografija. Prvi fotoaparat mi je kupil oče med vojno, ko smo bili izgnani v Nemčijo. Pozneje sem se naučila tudi razvijati filme. Fotografije nisem nikoli študirala, vedno sem delala po občutku in izkušnjah. V samostanski kleti sem si uredila temnico, da sem lahko nemoteno delala. Fotografirala sem predvsem dokumentarno, delo naših sester, vendar se je žal veliko filmov in fotografij razgubilo,« pravi. »Imate morda fotoaparat s seboj?« vprašam. »Ne, že nekaj let več ne fotografiram, težko stojim. Zato pa se igračkam na računalniku,« skromno pristavi. Ko so se pojavili računalniki, se jih je preprosto naučila uporabljati. »Najprej tiste osnove, je bilo treba kaj natipkati. Šla sem na kratek tečaj, potem pa me je stvar povlekla in sem začela še z drugimi programi, na primer photoshop za obdelavo fotografij in corel draw ... Pa seveda internet ...Tudi tukaj, na obisku, redno pregledujem elektronsko pošto.«
Mati neštetih otrok
Njeno življenje je zdaj, na jesen življenja, bolj umirjeno. »Bila sem provincialka, potem pa sem nesrečno padla in si zlomila kolk, tako da sem se morala položaju odpovedati. Bilo je res prenaporno, številna potovanja, na primer na Kosovo, kjer tudi delujemo, kar pomeni šest, sedem ur vožnje z avtom. Če prištejem še leta težaškega dela v bolnišnici, ko je bilo treba dvigovati bolnike in druga bremena, se ne morem čuditi težavam s hrbtenico, ki so me doletele na stara leta. Pa kaj hočemo, človek se mora prilagoditi svojim zmožnostim,« pravi sestra, ki kljub temu, da se je življenja v svojem novem domu dobro navadila, pogreša Slovenijo. »Tudi kamenje ima svojo lepoto, ampak Slovenija je samo ena.«
Zdaj ima več časa. Veliko bere, raziskuje družinski rodovnik, loti se celo čisto ženskih ročnih del, plete namreč rožne vence. »Včasih pomislim, da je morda škoda, da nisem študirala medicine. Ko sem prišla delat v bolnišnico na Cetinju, so namreč zdravniki takoj opazili moje res dobro medicinsko znanje, ki sem ga pridobila v srednji in pozneje v višji šoli. Vendar so bolj potrebovali dobro medicinsko sestro kot študentko medicine. Tako je moralo biti.«
»Vam je bilo kdaj žal, ste pomislili, da bi morda imeli družino?« vprašam. Skoraj začudeno pogleda in vedro odgovori: »To so me bolnice večkrat spraševale. Rekla sem jim: če bi bila poročena, bi imela nekaj otrok, tako ste vi vsi moji otroci. Veste, življenje v skupnosti je zelo pestro, smo kot družina, čeprav seveda drugačna. Sestre smo različnih značajev in starosti, med sabo se dopolnjujemo in učimo.«
Pravi, da so frančiškanke med ljudmi v Črni gori izredno priljubljene in spoštovane. »Tudi med pravoslavci, ki so seveda v večini. Včasih celo pridejo v cerkev, njihove otroke obdarimo za miklavža. Tudi pri patronažnem delu ne poznamo delitve po veri. So samo pomoči potrebni ljudje. Stari, bolni, osamljeni in revni.«

Sestra Ana Marija pripada Kongregaciji sester frančiškank Brezmadežnega spočetja, ki je v Sloveniji znana pod slovenjebistriške šolske sestre Red je bil ustanovljen v Avstriji pred več kot 160 leti, njegov namen pa je bil vzgoja in izobraževanje deklet iz revnejših družin "Naš red ni kontemplativni, ne živimo od sveta odmaknjenega življenja, ampak aktivni, kar pomeni, da molimo in delamo. Poleg glavnega namena, delovati v Frančiškovi preprostosti in v veselju in odprtosti uresničevati v svetu življenje po evangelijh, delujemo na vseh področjih, kjer nas Cerkev potrebuje: pri vzgoji, in poučevanju verouka, v pastoralnem delu v župnijah, v bolnišnicah in pri Karitas. Sama sem medicinska sestra in sem si v tem poklicu, v bolnišnici na Cetinju prislužila državno pokojnino," pojasnjuje sestra Ana Marija, ki je bila tri leta tudi glavna sestra ali provincijaka črnogorske province. Kongregacija je razdeljena na štiri province, avstrijsko, brazilsko in črnogorsko ter na dva regiona: Južnoafriškega in francoskega. »V Črni gori naše sestre delajo splošni bolnišnici na Cetinju, psihiatrični bolnišnici v Dobroti pri Kotorju in bolnišnici za pljučne bolezni pri Nikšiću imamo pa tudi dom za ostarele v Petrovcu na moru. Poleg tega v štirih župnijah poučujejo verouk ter vodijo cerkveno petje in gospodinjstvo«

Alenka Kociper

Nazaj na vrh
Branka K



Pridružen/-a: Čet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Sob Feb 10, 2007 21:29    Naslov sporočila: kako smo se najdle Odgovori s citatom

Ker ne verjamem v naključja, sem prepričana, da poznanstvo s Slavico ni naključje, ampak močna volja nekoga, ki je želel da se srečava. Poznati takega človeka kot je Slavica je ponos, sreča, bogatenje življenja. Najino poznanstvo je relativno mlado, pa vendar se mi zdi, kot da jo poznam že celo življenje. Neverjeten občutek!
Vedno jo pokličem, ko želim mnenje, nasvet, odgovor ali pa samo navadno kramljanje. Njen iskren smeh mi vedno polepša dan.
Lani v času dopusta spet maratonsko kramljanje. Ker sem velika klepetulja, ji skoraj ne pustim do besede. Moj mož je imel simpatičmo pripombo na to temo. Ko sem po polurnem klepetu rekla, naj mi ne očita dolgega telefonskega pogovora z razlago, da končno govorim s pametno kolegico, mi je zabrusil : "Potem jo pa poslušaj in ne govori".
Razlagam, kje smo bili na dopustu, ob enem pa sprašujem, kam gre ona?
"Veš, midva z možem si že dolgo želiva iti po sedaj bivši Jugoslaviji. Zlasti rada bi šla v Črno Goro, kjer imam teto". "Ma daj, kje pa imaš teto v Črni Gori?", postanem zelo radovedna, kajti to je moja primarna domovina. "Moja teta je redovnica na Cetinju in je v samostanu." Kar oblivati me je začelo, saj je Cetinje moje rojstno mesto, veliko redovnic v samostanu pa tudi poznam. Ko ji to povem presenečeno vzklikne "Kaj res si s Cetinja!" Mislim, da me glede na mojo korpulenco ne more kar uvrstiti med kršne Črnogorce. Pri sedmih otrocih je mojemu fotru verjetno zame zmanjkalo materiala, tako da mi višina ni najmočnejši adut. "Ja Slavi res je, ampak povej, kdo je tvoja teta?", postajam zelo neučakana. "Sestra Ana Marija Vodeb", slišim in ne morem verjeti. Pa saj to ne more biti res! Čustva in spomini planejo na dan, obe pozabiva na bonton komunikacije, vriskava in ena drugo prehitevava v besedah. Govori mi, koliko jo pogreša, ne samo ona, ampak cela žlahta, govorim ji, koliko mi je pomenila, omenjam strah, da je nikoli več ne bom videla. Ne vem kako dolgo sva uživali v tem odkritju, ko pade odločitev- GREVA V ČRNO GORO! In sva šli. Nadaljevanje sledi...

Cetinje: september 2006
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Branka K



Pridružen/-a: Čet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Ned Mar 25, 2007 10:08    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Krško in Slavičino hišo sem našla brez » problemov« (samo trikrat sem zgrešila njeno hišo). Toplo snidenje, domač kruh, kavica, tlačenje potovalk v prtljažnik, nasmeh na ličkih in odhod.
Slovenijo sva zelo hitro pustili za seboj in kilometer za kilometrom premagovale dobro avtocesto naše drage .Vso pot naju spremlja čvek, smeh, sonce. Ponovno pride do izraza moja neverjetna sposobnost za orjentacijo tako, da zgrešim zelo transparenten odcep za Slavonski Brod in zajadram v center Zagreba. Hipec pred tem sem Slavici poznavalsko omenila, da ne smeva v Zagreb. Kdor zna, zna. Ne vem koga je Slavica tolažila, mene ali sebe, zaleglo pa je in sva še vedno dobre volje nadaljevali pot. Ker v dobri družbi čas hitro mineva , sva kar naenkrat zagledali tablo Beograda. Zapojem; » za Beograd za Beograd , s firmom Krstič s firmom Krstič, dal to majko samo snivam…..« Slavica se znajde v dilemi, kaj je boljše, da govorim ali, da pojem. Ko je ob strani pogledam imam občutek, da premišljuje kje naj mi kupi nagobčnik. Ampak, se ne pustim motiti sedaj sem na svojem terenu.
Mobitelski klici moje nečakinje Marine in njenega moža Vlade, ki naju nestrpno čakata. Vlada se po »nepotrebnem« obremenjuje, ali bom našla pot do njihove vasi in po mojem zelo »razumljivem« razlaganju, kje sva, pametno sklene, da nama gre nasproti. Slavica modro molči!
Prijazen sprejem z pogrnjeno mizo, kateri zmanjkuje placa od kulinaričnih avtohtonih dobrot:gučanske proje, sezamovih kiflic, mmmm paprike v kajmaku, bogatega narezka, dobrega vina…. »jao što se nekad dobro jelo, baš« (Balaševič). Prijetno kramljanje, rahlo razočaranje gostitelja, ker je Slavica vegetarianka, pa še nič »pametnega« ne pije. Marina ga diskretno kroti tako, da se je Slavica izognila najhujšemu, vstrajanju pri »ma jedi bre, ne šparaj, ma vidi kakav lep komadič crvene šunkice« ki ti mimogrede napolni usta. Marina hvala!
Ej, ljudstvo ne boste verjeli! Ko je naša Slavica zagleda lep-top, so se ji oči napolnile z trdimi in mehkimi (diski) iskricami, progovorila je po naše in se nemudoma spravila na forum Združenja in takoj uredila vse kar je bilo za urediti. Punce ne se bat četudi bi bila v deželi kinta-kunte, kjer še za žarnico niso slišal, bi iznajdla način, da vas brani. Ko je v kot spravila vse napadalce zasebništva je mirno zaspala, in spala spanje pravičnega. Sama sem imela nemiren na pol spanec. Lahko noč, do naslednjič tudi vam.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
majda n



Pridružen/-a: Sre Apr 2006 20:48
Prispevkov: 342

PrispevekObjavljeno: Ned Mar 25, 2007 13:40    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Upam, da bomo kmalu uživali v nadaljevanju vajinih pustolovščin. L.P
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
Vali



Pridružen/-a: Ned Mar 2006 13:39
Prispevkov: 634

PrispevekObjavljeno: Ned Mar 25, 2007 13:54    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Upam, da sta že naredili scenarij za letošnji dopust. Če bosta odpotovali v lastni režij, se vama ni treba bati, da bi vama prodali vso "first minute" ponudbo. Se že veselimo novih zgodbic na forumu.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Branka K



Pridružen/-a: Čet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Ned Mar 25, 2007 14:25    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Draga Majda in Vali. Čisto sama sem kajti Slavica se mi ne oglaša. Kaznuje me in kazen mora biti vzgojna, tako, da je katerikoli scenarij z njo v tem trenutku iluzoran. Nekje liže "rane" sumljive etiologije. Lahko obljubim, da bom nadaljevala z najinimi pustolovščinami ne glede, na posledice enostranskega poročanja.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
sonja



Pridružen/-a: Pon Feb 2006 14:17
Prispevkov: 185

PrispevekObjavljeno: Ned Mar 25, 2007 20:55    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

tudi jaz napeto pričakujem nadaljevanje,vse pohvale pisateljici,dobro in zanimivo pišeš,pohiti,tako po kapljicah nam privoščiš vajino potovanje,saj je tako zanimivo,da bi bila za potopisno knjigo,lahko jo izdata pa imata honorar za nove izlete.
Res zelo zanimivo,hvala ti Branka,da z nami deliš svoje dogodivščine.


Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Branka K



Pridružen/-a: Čet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Pon Mar 26, 2007 18:10    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Hvala Sonja za pohvalne in spodbudne besede. Za knjigo imam premalo možganske tinte, tako rajši ostajam pri forumu. Nadaljevala bom takoj, ko bom imela čas .
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
cilka



Pridružen/-a: Sre Mar 2007 21:57
Prispevkov: 47

PrispevekObjavljeno: Pon Mar 26, 2007 20:29    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Danes sem prvič na tej strani foruma in sem ganjena do solz. Za seboj imam en stresen dan, ki pa se sedaj po zaslugi te lepe zgodbe končuje tako lepo. Kako sem vesela za vaju obe. Hvala,da delita to veselje z ostalimi.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Branka K



Pridružen/-a: Čet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Čet Mar 29, 2007 15:37    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Draga Cilka , žal mi je za stresen dan, upam da si se s stresom znala spoprijeti in ga premagala.Vesela sem , da si odkrila naše zgodbice, katere na spontan način slikajo naše doživljanje poklica, ki ga imamo rade. Prijeten dan in hvala za pohvalo.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Branka K



Pridružen/-a: Čet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Ned Apr 01, 2007 18:18    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Komaj rojeno sončno jutro v prelepem Beogradu. Obvezna jutranja kavica, joga s asanami, ki spominjajo na tiča s polomljenimi krili, pozdrav soncu, ki je moten z nenehnim nadlegovanjem trimesečnega šnavcerja Arona. Ubogi pas se sprašuje, od kje se je na lepem vzela ta baba, ki se valja po tleh. Prepričan je, da iščem njegovo dobro skrito kost. Debelo me nekaj časa gleda, previdno povoha in zadovoljno ugotovi, da sva iste pasme, da sicer nimam pedigrea, saj ne tako zvenečega kot on, znam se pa prav dobro valjati po tleh, držati rit v zrak, edina napaka je, da imam kupiran rep. Zakaj imam občutek, da se nama sonce reži.
Počasi iz svojih luknjic prilezejo ostali člani krdela. Za kuhinjsko mizo ob kavici in toplem zajtrku, padajo Marinini predlogi kako preživeti dan v Beogradu. S Slavico se strinjava z vsem ponujenim, kajti dobro veva, da je tako najbolje. Vlada še vedno vztrajno prepričuje Slavico, da bi mogoče bilo dobro pojesti in popiti kaj konkretnega. Jok brate odpade!!!Slišim ko zaskrbljeno, na skrivaj razlaga Marini:!" Pa Milice ova žena je, keva da mi šizne ćale, da se obesi, sigurno jako gladna , šta će reći ljudi, bre ". In tako kulinarično zaskrbljen, ostaja naš gostitelj s težko nalogo, kako izumiti primeren meni, da nas zvečer nahrani.
Ko tako brezskrbno vijugamo po ne slabi cesti, se kot prikazen, pred nami prikaže razpadajoč avtobus, nerazpoznavne barve z originalnim dimnikom na ukrivljeni strehi iz katerega se vije sivočrn dim, ki nesebično prispeva širjenju ozonske luknje. Tukaj so prišle na dan moje šoferske sposobnosti in ni čudno, da so se me ustrašile vse cestne žabe, kajti moje zavore so grozeče na glas zacvilile. Marinina glava je končala na šoferšajbi, Slavica pa je v obliki kaskaderja skočila iz avta, opremljena z fotoaparatom in kot v dobrem akcijskem filmu mojstrsko ovekovečila odhajajoči avtobus. Na zadnjih meglenih šipah avtobusa, speštani nosovi srbskega podmladka, ki začudeno odkimava :« Pa, ćale ne preterava jebo te, ovi Slovenci su stvarno ludi«.
Kulturno udejstvovanje ob neverjetno precizni, strokovni razlagi naše umetnostne zgodovinarke, čigar poklic ji je pisan na kožo. Njo in njen Beograd moraš doživeti. Brez nje bi bil Beograd revnejš, kajti njena profesionalna ponosna razlaga mu daje še dodatno veličinino. Vrstijo se predavanja o Kalemegdanu , neštetih znamenitih stavb, ambasad, kulturnih ustanov, sakralnih objektov(Slavice na pomoč),, najstarejše gostilne na Balkanu- Znak pitanja. Če boste kdaj obiskali Beograd jo ne smete zgrešiti, optično in kulinarično je izredno zanimiva. Meša se mi že od dinastij Karađorđevića, Obrenovića, njihovih potomcev, porok, razvez, škandalov, podvigih.. S svojo zanimivo razlago me je neopazno prisilila, da sem se preselila v tedanji svet aristokracije, kje sem začutila utrip njihovega časa.
Ko hodimo mimo prelepih znamenitih stavb Beograda, ki so jih bombardirali v zadnji brezumni vojni in tako kaznovali Miloševičevo nepokorščino, se na njenem lepem obrazu zarišejo komaj zaznavne črte groze in nerazumevanja, v njenih velikih črnih očeh se lesketajo solze. Hiše nemo pričajo o brezumju. Skozi njihove zjapeče odprtine z črnimi obrobami in šikaro, ki je zamenjala strehe, vpije srhljivo opozorilo pred norimi politiki in nesmislu političnih interesov. Tudi mene zagrne žalost, nežno stisnem njeno hladno roko, čutiti mora, da ni sama. Sedaj mi je tudi jasno, zakaj nikoli ne ugaša luči v svojem domu, zakaj ne uživa v novoletnem ognjemetu, ampak je skrita v najbolj oddaljen kotiček iz katerega se sluti drgetanje njenega telesa. Hudo mi je ker vem kaj je vse prestala.
Ko sem že mislila, da je pojedla cede umetnostne zgodovine in poskusila poiskati gumb of-on, je predlagala pavzo, ki sva se jo s Slavico zelo razveselili. Slavica je spet pila samo naravno vodo.
Utrujenih nog, ki na lepem vztrajno zavračajo čevlje s katerimi so do pred kratkim bile v sožitju, se napotimo do nove cerkve sv. Save. Veličastna cerkev je postavljena na takem mestu, da se vidi iz vseh delov Beograda, in tudi če bi jo hotel zgrešiti, ne moreš. Daje lažni občutek bližine, pot do nje pa se vleče in vleče, z vmesnimi postanki, ki jih zahtevajo že lepo zadebeljene nogice s pekočimi podplati. Pozabljam na cerkev in Sv. Savu , na njuno mesto v glavi sili omara z bolj udobnimi čevlji in Vladina kuhinja.
Ne spomnim se več kaj nama je še pokazala neumorna Marina, bila sem pa vesela prostega mesta v prijetni gostilni (z čistim straniščem), kje smo nekaj pojedle in popile. Slavica je spet pila samo naravno vodo.
Prijetno utrujene, polne vtisov, nas je taxi varno pripeljal do hiše, iz katere nas je toplo pozdravil vonj Vladine kuhinje.
V mestu je Slavica imela težave s plačilom , kajti Marina je vlogo gostiteljice vzela zelo resno in vse dokler nismo zapustile Srbije ni dovolila nobenih prispevkov. Slavica se je počutila neprijetno, nekaj mi je poskušala dopovedati, in ker jo nisem poslušala je obupano izjavila:
« No, dobro, se bova zvečer v postelji zmenili« tako kot vsi stari zakonci, se nisva ničesar zmenili.
Ne vem več kdo je bil z menoj v postelji, Karađorđevići, Obrenovići, Petrovići, vem pa, da sem zaspala še preden sem se dobro ulegla.
Iz Beograda za forum, Branka K
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Kazalo po Združenje ZPMS forumu -> Patronažne zgodbice Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


Powered by Patronaza © 2010 Združenje ZMPS