Kazalo po Združenje ZPMS forumu

Tebi

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Kazalo po Združenje ZPMS forumu -> Patronažne zgodbice
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporoèilo
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Sob Avg 12, 2006 21:04    Naslov sporoèila: Tebi Odgovori s citatom

To ni patronažna zgodba, pa vendar je vezana za naš poklic. Verjetno ima vsaka od nas spomine na svoje zaèetke šolanja, na ljudi, ki so kot uèitelji ali kako drugaèe zaznamovali našo pot do lika medicinske sestre.
Opisala bom fragment iz mojega življenja, ki je moèno vplival na dokonèno odloèitev izbire poklica.
Moji prvi koraki kot srednješolke so cepetali po internem oddelku bolnice Danilo 1. na Cetinju. Tam sem spoznala osebo, ki je zaznamovala mojo mlado dušo, jo barvala s svetlimi barvami življenja. To je moja neformalna, izbrana uèiteljica, ki mi je prijazno in potrpežljivo odpirala vrata, ki so vodila v svet medicinske sestre. Zelo težko jo bom opisala, kajti, najlepše besede, najgloblje misli niso dovolj, da narišejo èloveka, ki me je prijel za roko in me zaèel voditi po dolgi, varni poti, posuti s toplino, resnico, ljubeznijo do vseh ljudi.
Hvala TI sr. Ana Marija.
Pa vendar se èutim dolžno narisati njeno podobo, povedati vsem, kako èudovito uèiteljico sem imela.
V tem èasu je morala imeti okrog 35 let. V Èrno Goro je prišla iz Slovenije in kot višja medicinska sestra pristala na internem oddelku. Delala je pretežno v ambulanti, vendar je bila najsreènejša, ko se je spravila v bolniške sobe oddelka med bolnike, ki so jo potrebovali. Kako hvaležno so jo spremljale njihove oèi, kako veseli so bili, ko se jim je približal njen blagi obraz s zadržanim, pa vendar vedno prisotnim nasmeškom, kako radi so poslušali njene besede, ki so vedno vlivale upanje, kako radi so se dotikali njenih rok, ki so dajale moè za naprej. Kako bi ji rada bila podobna.
Njena postava je bila vitka, ovita v dolgo belo obleko cerkvenega redu, ki se mu je zapisala. Dolg obraz svetle polti s toplimi rjavimi oèmi, napolnjenimi z neizèrpno milino, je kot sliko dopolnilo belo cerkveno pokrivalo. Roke so izdajale nežnega, krhkega èloveka, dolgi lepi prsti, pa so obvladali tako tipke klavirja, kot tudi sekiro za cepljenje drv. Bila je in je hvala bogu še vedno, izredno tehnièen tip. Nikoli ne bom pozabila prizora, ko se je njena vitka, dolga postava elegantno zavihtela na stol in v hipu zamenjala pregreto žarnico. Ne da bi se zavedala, je za seboj vlekla dolgo vleèko avtoritete, ki je oplazila vsakogar, ki se je z njo sreèal. Nikoli ji nisem bila podobna. Njeno znanje se je zdelo neizèrpno, njene uène ure nepozabne. Imela sem obèutek, da brez nje na oddelku ne bi niè funkcioniralo, kajti nevidna mreža, prepletena s njeno sposobnostjo, je trdno držala vse niti, vsak kot, kjer nihèe ni bil pozabljen.
Trdo sem preprièana, da tudi nje nihèe ni in ne bo pozabil, kajti redko se zgodi, da imamo možnosti spoznati tako èudovito osebo, tako dobro medicinsko sestro kot je sr.Ana Marija.
Ta sreèa se je nasmehnila tudi meni, tako da sem se prvih èrk zdravstvene nege uèila pod okriljem najèudovitejšega èloveka, kar jih poznam. Draga Ana Marija, hvala Ti za vse lepe trenutke, ki si mi jih nesebièno namenila takrat v rani mladosti, kot sedaj, ko sem zrelejša in stvari znam približno postaviti na svoja mesta.

Branka z vnuèkom in s. Ana Marija, nov. 2006( op.: S. )
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Slavica
Gost





PrispevekObjavljeno: Pet Feb 09, 2007 17:04    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Nedelo: 11. 2. 2007

Pavlina, od zdaj naprej boš sestra Ana Marija!

Težko si predstavljamo redovnico, kako stoji ob cesti ob odprtem motorju dobrega starega volksvagna in brklja po njem z izvijaèi in kljuèi. A tudi to je v Èrni gori poèela slovenska franèiškanka, pokojnino pa si je zaslužila kot medicinska sestra v bolnišnici na Cetinju.

Ned 11.02.2007

Daleè je že dan, ko je bila Pavlina Vodeb leta 1962 posveèena v redovnico. »Med ceremonijo zaobljube dobiš novo, posveèeno obleko in ime. Predstojnica mi je dala veè listkov z imeni, ki so bili narobe obrnjeni. Potegnila sem enega in ji ga dala. Rekla je: Lepo ime si izbrala. In res, to sta imeni mojih babic. Še vedno slišim mater prednico, kako je poèasi prebrala ime: 'Pavlina, od zdaj naprej se boš imenovala Ana Marija'. Sledila sem božjemu klicu, drugaèe ni moglo biti,« se spominja sestra Ana Marija.
Pazite na svetlobo, s te strani ne bo v redu,« me dobrohotno opozori sestra Ana Marija, ko dvignem fotoaparat, da bi ujela njen portret. Oèi iskrivo poblisnejo izza oèal in dajo sicer umirjenemu obrazu malce nagajiv videz, roka pa nedolžno pogladi snežno beli rob èrne redovniške rute.
Sestra Ana Marija me je sprejela na domu neèakinje Slavice v Dolenji vasi pri Brežicah. »Dolgo me ni bilo tukaj, osem let, saj veste, pridejo leta in bolezen, pa èlovek ne more veè potovati kot nekoè,« z malce nostalgije pravi mladostna gospa pri sedemdesetih. Prišla je na obisk iz Èrne gore, kamor je leta 1962 sledila božjemu klicu. »Že v srednji šoli, ko sem obiskovala duhovne vaje, sem vedela, da bo to moja pot.«
Klic duhovnosti in želja pomagati ljudem
Leta 1936 rojena sestra Ana Marija je srednjo šolo obiskovala v težkih povojnih letih v Mariboru. Pravi, da je bila takratna medicinska šola izjemno kakovostna. »Pouèevali so profesorji s klasiène gimnazije, poslušali smo psihologijo, nevropsihiatrijo, na sodišèu smo spremljali sodne razprave ... Dopoldne smo bili v bolnišnici na praksi, popoldne na predavanjih. Že med šolanjem je v meni dozorela odloèitev, da bom življenje posvetila duhovnemu poklicu. Med franèiškanke sem vstopila, ker je to aktivni red, v katerem bi lahko delovala s poklicem, ki sem ga pridobila v medicinski šoli. Kot otrok sem bila v nemškem taborišèu, kjer je bila hrana slaba in težke razmere za življenje. Zato sem zbolela in sem bila z najstarejšim bratom dolgo v bolnici. Tam niso lepo ravnali z nami, pa sem si mislila, èe bom kdaj velika, bom dobra in soèutna sestra do vseh. Za Èrno goro sem se odloèila, ker so bile tam Slovenke.«
Po vojni je takratna oblast prepovedala vsako delovanje redovnicam, zaprli so jim samostane, odvzeli šole, sirotišnice in vrtce. V Sloveniji so jih izgnali iz vseh redovniških skupnosti razen v Prekmurju in Ljubljani, vendar tudi tu niso smele delovati javno. Do leta 1946 so jih odpustili iz vseh služb in preprosto pregnali iz javnega življenja. Mnoge so odšle v Srbijo, Makedonijo in Èrno goro, kjer so jih z veseljem in spoštovanjem sprejeli. Tako se je tudi sestra Ana Marija odpravila od doma, da bi lahko uresnièila svoje poslanstvo.
V Èrni gori so oblasti red franèiškank pustile pri miru. »Še veè, ostale so v službah, ki so jih opravljale že v stari Jugoslaviji, v bolnišnicah, šolah in vrtcih. Ko sem zaèela delati na internem oddelku bolnice Danila I., je bila tam samo ena civilna sestra, drugih osem smo bile redovnice. To se je v Sloveniji zdelo nekaj nezaslišanega, èeprav je po vojni primanjkovalo medicinskih sester, nas preprosto niso vzeli na delo. Za primer: samo v bolnišnici za pljuène bolezni na Golniku je pred vojno delalo èez 80 naših sester! Gotovo jih je bilo težko nadomestiti,« se spominja tistih èasov.
Sestra, nam lahko popravite?
Sestra Ana Marija je rasla v številni družini, ki je cenila duhovne poklice, tako so bližnji njeno odloèitev sprejeli z naklonjenostjo. »Vsaka duhovna oseba pomeni blagoslov za celo rodbino,« pravi. V družini sta bili dve redovnici, dva strica in dva bratranca pa duhovnika. Pavlina Vodeb, tako ime je sestra dobila ob rojstvu, je bila od malega dete mnogih talentov. »Kot edinka med štirimi brati sem se nauèila domaèih opravil, tudi takih moških. Veliko èasa sem preživela v delavnici pri oèetu, ki je bil izuèen èevljar, vendar je bil res univerzalen mojster in je imel vsakovrstno orodje. Znal je variti, zidati oboke, kovati. Nekoè je popravljal elektrièno vtiènico in videla sem, da je zvezal napaène žièke, bil je namreè barvno slep. 'Pazi, oèe, ni dobro,' sem ga popravila. Te izkušnje so mi pozneje prišle zelo prav. Ko sem prišla na Cetinje, sem nekako neuradno prevzela vlogo samostanskega hišnika (smeh). Saj veste, popraviti je bilo treba to in ono, zdaj so pušèali radiatorji na centralni napeljavi, drugiè je bilo treba zamenjati tesnila na pipah, pokvaril se je mlinèek za kavo ... Prvi aparat sem popravila že v srednji šoli. Uèenke smo nosile uniforme, ki so morale biti brezhibne. Ko se nam je pokvaril likalnik, sem ga odprla, malo preštudirala in zvezala prekinjene žièke. To je dar od Boga. Saj bi lahko rekla, ne bom, ampak božje darove, ki so nam dani, da lahko z njimi kaj dobrega storimo, moramo izkoristiti, drugaèe bomo nekoè odgovarjali!« odloèno pribije.
Hja, res si težko predstavljamo krhko redovnico v dolgem èrnem oblaèilu, kako stoji ob cesti ob odprtem motorju dobrega starega volksvagna in brklja po njem z izvijaèi in kljuèi. »O, tudi to sem poèela, èe je bilo treba, sem kar na poti naredila servis motorja (smeh). Dolgo sem bila edina v samostanu, ki je imela vozniški izpit. Leta in leta sem vozila starega hrošèa, s seboj sem zmeraj imela kovèek z orodjem. In res sem ga velikokrat potrebovala. Bila sem znana po tovrstnih spretnostih in vèasih, ko sem prišla kam na obisk, so mi rekli: 'Sestra, nam lahko popravite ...?,« skoraj razigrano pripoveduje sestra Ana Marija.
Tudi raèunalnika se ni ustrašila
»Moja velika ljubezen je fotografija. Prvi fotoaparat mi je kupil oèe med vojno, ko smo bili izgnani v Nemèijo. Pozneje sem se nauèila tudi razvijati filme. Fotografije nisem nikoli študirala, vedno sem delala po obèutku in izkušnjah. V samostanski kleti sem si uredila temnico, da sem lahko nemoteno delala. Fotografirala sem predvsem dokumentarno, delo naših sester, vendar se je žal veliko filmov in fotografij razgubilo,« pravi. »Imate morda fotoaparat s seboj?« vprašam. »Ne, že nekaj let veè ne fotografiram, težko stojim. Zato pa se igraèkam na raèunalniku,« skromno pristavi. Ko so se pojavili raèunalniki, se jih je preprosto nauèila uporabljati. »Najprej tiste osnove, je bilo treba kaj natipkati. Šla sem na kratek teèaj, potem pa me je stvar povlekla in sem zaèela še z drugimi programi, na primer photoshop za obdelavo fotografij in corel draw ... Pa seveda internet ...Tudi tukaj, na obisku, redno pregledujem elektronsko pošto.«
Mati neštetih otrok
Njeno življenje je zdaj, na jesen življenja, bolj umirjeno. »Bila sem provincialka, potem pa sem nesreèno padla in si zlomila kolk, tako da sem se morala položaju odpovedati. Bilo je res prenaporno, številna potovanja, na primer na Kosovo, kjer tudi delujemo, kar pomeni šest, sedem ur vožnje z avtom. Èe prištejem še leta težaškega dela v bolnišnici, ko je bilo treba dvigovati bolnike in druga bremena, se ne morem èuditi težavam s hrbtenico, ki so me doletele na stara leta. Pa kaj hoèemo, èlovek se mora prilagoditi svojim zmožnostim,« pravi sestra, ki kljub temu, da se je življenja v svojem novem domu dobro navadila, pogreša Slovenijo. »Tudi kamenje ima svojo lepoto, ampak Slovenija je samo ena.«
Zdaj ima veè èasa. Veliko bere, raziskuje družinski rodovnik, loti se celo èisto ženskih roènih del, plete namreè rožne vence. »Vèasih pomislim, da je morda škoda, da nisem študirala medicine. Ko sem prišla delat v bolnišnico na Cetinju, so namreè zdravniki takoj opazili moje res dobro medicinsko znanje, ki sem ga pridobila v srednji in pozneje v višji šoli. Vendar so bolj potrebovali dobro medicinsko sestro kot študentko medicine. Tako je moralo biti.«
»Vam je bilo kdaj žal, ste pomislili, da bi morda imeli družino?« vprašam. Skoraj zaèudeno pogleda in vedro odgovori: »To so me bolnice veèkrat spraševale. Rekla sem jim: èe bi bila poroèena, bi imela nekaj otrok, tako ste vi vsi moji otroci. Veste, življenje v skupnosti je zelo pestro, smo kot družina, èeprav seveda drugaèna. Sestre smo razliènih znaèajev in starosti, med sabo se dopolnjujemo in uèimo.«
Pravi, da so franèiškanke med ljudmi v Èrni gori izredno priljubljene in spoštovane. »Tudi med pravoslavci, ki so seveda v veèini. Vèasih celo pridejo v cerkev, njihove otroke obdarimo za miklavža. Tudi pri patronažnem delu ne poznamo delitve po veri. So samo pomoèi potrebni ljudje. Stari, bolni, osamljeni in revni.«

Sestra Ana Marija pripada Kongregaciji sester franèiškank Brezmadežnega spoèetja, ki je v Sloveniji znana pod slovenjebistriške šolske sestre Red je bil ustanovljen v Avstriji pred veè kot 160 leti, njegov namen pa je bil vzgoja in izobraževanje deklet iz revnejših družin "Naš red ni kontemplativni, ne živimo od sveta odmaknjenega življenja, ampak aktivni, kar pomeni, da molimo in delamo. Poleg glavnega namena, delovati v Franèiškovi preprostosti in v veselju in odprtosti uresnièevati v svetu življenje po evangelijh, delujemo na vseh podroèjih, kjer nas Cerkev potrebuje: pri vzgoji, in pouèevanju verouka, v pastoralnem delu v župnijah, v bolnišnicah in pri Karitas. Sama sem medicinska sestra in sem si v tem poklicu, v bolnišnici na Cetinju prislužila državno pokojnino," pojasnjuje sestra Ana Marija, ki je bila tri leta tudi glavna sestra ali provincijaka èrnogorske province. Kongregacija je razdeljena na štiri province, avstrijsko, brazilsko in èrnogorsko ter na dva regiona: Južnoafriškega in francoskega. »V Èrni gori naše sestre delajo splošni bolnišnici na Cetinju, psihiatrièni bolnišnici v Dobroti pri Kotorju in bolnišnici za pljuène bolezni pri Nikšiæu imamo pa tudi dom za ostarele v Petrovcu na moru. Poleg tega v štirih župnijah pouèujejo verouk ter vodijo cerkveno petje in gospodinjstvo«

Alenka Kociper

Nazaj na vrh
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Sob Feb 10, 2007 21:29    Naslov sporoèila: kako smo se najdle Odgovori s citatom

Ker ne verjamem v nakljuèja, sem preprièana, da poznanstvo s Slavico ni nakljuèje, ampak moèna volja nekoga, ki je želel da se sreèava. Poznati takega èloveka kot je Slavica je ponos, sreèa, bogatenje življenja. Najino poznanstvo je relativno mlado, pa vendar se mi zdi, kot da jo poznam že celo življenje. Neverjeten obèutek!
Vedno jo poklièem, ko želim mnenje, nasvet, odgovor ali pa samo navadno kramljanje. Njen iskren smeh mi vedno polepša dan.
Lani v èasu dopusta spet maratonsko kramljanje. Ker sem velika klepetulja, ji skoraj ne pustim do besede. Moj mož je imel simpatièmo pripombo na to temo. Ko sem po polurnem klepetu rekla, naj mi ne oèita dolgega telefonskega pogovora z razlago, da konèno govorim s pametno kolegico, mi je zabrusil : "Potem jo pa poslušaj in ne govori".
Razlagam, kje smo bili na dopustu, ob enem pa sprašujem, kam gre ona?
"Veš, midva z možem si že dolgo želiva iti po sedaj bivši Jugoslaviji. Zlasti rada bi šla v Èrno Goro, kjer imam teto". "Ma daj, kje pa imaš teto v Èrni Gori?", postanem zelo radovedna, kajti to je moja primarna domovina. "Moja teta je redovnica na Cetinju in je v samostanu." Kar oblivati me je zaèelo, saj je Cetinje moje rojstno mesto, veliko redovnic v samostanu pa tudi poznam. Ko ji to povem preseneèeno vzklikne "Kaj res si s Cetinja!" Mislim, da me glede na mojo korpulenco ne more kar uvrstiti med kršne Èrnogorce. Pri sedmih otrocih je mojemu fotru verjetno zame zmanjkalo materiala, tako da mi višina ni najmoènejši adut. "Ja Slavi res je, ampak povej, kdo je tvoja teta?", postajam zelo neuèakana. "Sestra Ana Marija Vodeb", slišim in ne morem verjeti. Pa saj to ne more biti res! Èustva in spomini planejo na dan, obe pozabiva na bonton komunikacije, vriskava in ena drugo prehitevava v besedah. Govori mi, koliko jo pogreša, ne samo ona, ampak cela žlahta, govorim ji, koliko mi je pomenila, omenjam strah, da je nikoli veè ne bom videla. Ne vem kako dolgo sva uživali v tem odkritju, ko pade odloèitev- GREVA V ÈRNO GORO! In sva šli. Nadaljevanje sledi...

Cetinje: september 2006
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Ned Mar 25, 2007 10:08    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Krško in Slavièino hišo sem našla brez » problemov« (samo trikrat sem zgrešila njeno hišo). Toplo snidenje, domaè kruh, kavica, tlaèenje potovalk v prtljažnik, nasmeh na lièkih in odhod.
Slovenijo sva zelo hitro pustili za seboj in kilometer za kilometrom premagovale dobro avtocesto naše drage .Vso pot naju spremlja èvek, smeh, sonce. Ponovno pride do izraza moja neverjetna sposobnost za orjentacijo tako, da zgrešim zelo transparenten odcep za Slavonski Brod in zajadram v center Zagreba. Hipec pred tem sem Slavici poznavalsko omenila, da ne smeva v Zagreb. Kdor zna, zna. Ne vem koga je Slavica tolažila, mene ali sebe, zaleglo pa je in sva še vedno dobre volje nadaljevali pot. Ker v dobri družbi èas hitro mineva , sva kar naenkrat zagledali tablo Beograda. Zapojem; » za Beograd za Beograd , s firmom Krstiè s firmom Krstiè, dal to majko samo snivam…..« Slavica se znajde v dilemi, kaj je boljše, da govorim ali, da pojem. Ko je ob strani pogledam imam obèutek, da premišljuje kje naj mi kupi nagobènik. Ampak, se ne pustim motiti sedaj sem na svojem terenu.
Mobitelski klici moje neèakinje Marine in njenega moža Vlade, ki naju nestrpno èakata. Vlada se po »nepotrebnem« obremenjuje, ali bom našla pot do njihove vasi in po mojem zelo »razumljivem« razlaganju, kje sva, pametno sklene, da nama gre nasproti. Slavica modro molèi!
Prijazen sprejem z pogrnjeno mizo, kateri zmanjkuje placa od kulinariènih avtohtonih dobrot:guèanske proje, sezamovih kiflic, mmmm paprike v kajmaku, bogatega narezka, dobrega vina…. »jao što se nekad dobro jelo, baš« (Balaševiè). Prijetno kramljanje, rahlo razoèaranje gostitelja, ker je Slavica vegetarianka, pa še niè »pametnega« ne pije. Marina ga diskretno kroti tako, da se je Slavica izognila najhujšemu, vstrajanju pri »ma jedi bre, ne šparaj, ma vidi kakav lep komadiè crvene šunkice« ki ti mimogrede napolni usta. Marina hvala!
Ej, ljudstvo ne boste verjeli! Ko je naša Slavica zagleda lep-top, so se ji oèi napolnile z trdimi in mehkimi (diski) iskricami, progovorila je po naše in se nemudoma spravila na forum Združenja in takoj uredila vse kar je bilo za urediti. Punce ne se bat èetudi bi bila v deželi kinta-kunte, kjer še za žarnico niso slišal, bi iznajdla naèin, da vas brani. Ko je v kot spravila vse napadalce zasebništva je mirno zaspala, in spala spanje praviènega. Sama sem imela nemiren na pol spanec. Lahko noè, do naslednjiè tudi vam.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
majda n



Pridružen/-a: Sre Apr 2006 20:48
Prispevkov: 342

PrispevekObjavljeno: Ned Mar 25, 2007 13:40    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Upam, da bomo kmalu uživali v nadaljevanju vajinih pustolovšèin. L.P
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo Pošlji E-sporoèilo
Vali



Pridružen/-a: Ned Mar 2006 13:39
Prispevkov: 634

PrispevekObjavljeno: Ned Mar 25, 2007 13:54    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Upam, da sta že naredili scenarij za letošnji dopust. Èe bosta odpotovali v lastni režij, se vama ni treba bati, da bi vama prodali vso "first minute" ponudbo. Se že veselimo novih zgodbic na forumu.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Ned Mar 25, 2007 14:25    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Draga Majda in Vali. Èisto sama sem kajti Slavica se mi ne oglaša. Kaznuje me in kazen mora biti vzgojna, tako, da je katerikoli scenarij z njo v tem trenutku iluzoran. Nekje liže "rane" sumljive etiologije. Lahko obljubim, da bom nadaljevala z najinimi pustolovšèinami ne glede, na posledice enostranskega poroèanja.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
sonja



Pridružen/-a: Pon Feb 2006 14:17
Prispevkov: 185

PrispevekObjavljeno: Ned Mar 25, 2007 20:55    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

tudi jaz napeto prièakujem nadaljevanje,vse pohvale pisateljici,dobro in zanimivo pišeš,pohiti,tako po kapljicah nam privošèiš vajino potovanje,saj je tako zanimivo,da bi bila za potopisno knjigo,lahko jo izdata pa imata honorar za nove izlete.
Res zelo zanimivo,hvala ti Branka,da z nami deliš svoje dogodivšèine.


Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Pon Mar 26, 2007 18:10    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Hvala Sonja za pohvalne in spodbudne besede. Za knjigo imam premalo možganske tinte, tako rajši ostajam pri forumu. Nadaljevala bom takoj, ko bom imela èas .
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
cilka



Pridružen/-a: Sre Mar 2007 21:57
Prispevkov: 47

PrispevekObjavljeno: Pon Mar 26, 2007 20:29    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Danes sem prviè na tej strani foruma in sem ganjena do solz. Za seboj imam en stresen dan, ki pa se sedaj po zaslugi te lepe zgodbe konèuje tako lepo. Kako sem vesela za vaju obe. Hvala,da delita to veselje z ostalimi.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Èet Mar 29, 2007 15:37    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Draga Cilka , žal mi je za stresen dan, upam da si se s stresom znala spoprijeti in ga premagala.Vesela sem , da si odkrila naše zgodbice, katere na spontan naèin slikajo naše doživljanje poklica, ki ga imamo rade. Prijeten dan in hvala za pohvalo.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Branka K



Pridružen/-a: Èet Maj 2006 4:35
Prispevkov: 50

PrispevekObjavljeno: Ned Apr 01, 2007 18:18    Naslov sporoèila: Odgovori s citatom

Komaj rojeno sonèno jutro v prelepem Beogradu. Obvezna jutranja kavica, joga s asanami, ki spominjajo na tièa s polomljenimi krili, pozdrav soncu, ki je moten z nenehnim nadlegovanjem trimeseènega šnavcerja Arona. Ubogi pas se sprašuje, od kje se je na lepem vzela ta baba, ki se valja po tleh. Preprièan je, da išèem njegovo dobro skrito kost. Debelo me nekaj èasa gleda, previdno povoha in zadovoljno ugotovi, da sva iste pasme, da sicer nimam pedigrea, saj ne tako zveneèega kot on, znam se pa prav dobro valjati po tleh, držati rit v zrak, edina napaka je, da imam kupiran rep. Zakaj imam obèutek, da se nama sonce reži.
Poèasi iz svojih luknjic prilezejo ostali èlani krdela. Za kuhinjsko mizo ob kavici in toplem zajtrku, padajo Marinini predlogi kako preživeti dan v Beogradu. S Slavico se strinjava z vsem ponujenim, kajti dobro veva, da je tako najbolje. Vlada še vedno vztrajno preprièuje Slavico, da bi mogoèe bilo dobro pojesti in popiti kaj konkretnega. Jok brate odpade!!!Slišim ko zaskrbljeno, na skrivaj razlaga Marini:!" Pa Milice ova žena je, keva da mi šizne æale, da se obesi, sigurno jako gladna , šta æe reæi ljudi, bre ". In tako kulinarièno zaskrbljen, ostaja naš gostitelj s težko nalogo, kako izumiti primeren meni, da nas zveèer nahrani.
Ko tako brezskrbno vijugamo po ne slabi cesti, se kot prikazen, pred nami prikaže razpadajoè avtobus, nerazpoznavne barve z originalnim dimnikom na ukrivljeni strehi iz katerega se vije sivoèrn dim, ki nesebièno prispeva širjenju ozonske luknje. Tukaj so prišle na dan moje šoferske sposobnosti in ni èudno, da so se me ustrašile vse cestne žabe, kajti moje zavore so grozeèe na glas zacvilile. Marinina glava je konèala na šoferšajbi, Slavica pa je v obliki kaskaderja skoèila iz avta, opremljena z fotoaparatom in kot v dobrem akcijskem filmu mojstrsko ovekoveèila odhajajoèi avtobus. Na zadnjih meglenih šipah avtobusa, speštani nosovi srbskega podmladka, ki zaèudeno odkimava :« Pa, æale ne preterava jebo te, ovi Slovenci su stvarno ludi«.
Kulturno udejstvovanje ob neverjetno precizni, strokovni razlagi naše umetnostne zgodovinarke, èigar poklic ji je pisan na kožo. Njo in njen Beograd moraš doživeti. Brez nje bi bil Beograd revnejš, kajti njena profesionalna ponosna razlaga mu daje še dodatno velièinino. Vrstijo se predavanja o Kalemegdanu , neštetih znamenitih stavb, ambasad, kulturnih ustanov, sakralnih objektov(Slavice na pomoè),, najstarejše gostilne na Balkanu- Znak pitanja. Èe boste kdaj obiskali Beograd jo ne smete zgrešiti, optièno in kulinarièno je izredno zanimiva. Meša se mi že od dinastij Karaðorðeviæa, Obrenoviæa, njihovih potomcev, porok, razvez, škandalov, podvigih.. S svojo zanimivo razlago me je neopazno prisilila, da sem se preselila v tedanji svet aristokracije, kje sem zaèutila utrip njihovega èasa.
Ko hodimo mimo prelepih znamenitih stavb Beograda, ki so jih bombardirali v zadnji brezumni vojni in tako kaznovali Miloševièevo nepokoršèino, se na njenem lepem obrazu zarišejo komaj zaznavne èrte groze in nerazumevanja, v njenih velikih èrnih oèeh se lesketajo solze. Hiše nemo prièajo o brezumju. Skozi njihove zjapeèe odprtine z èrnimi obrobami in šikaro, ki je zamenjala strehe, vpije srhljivo opozorilo pred norimi politiki in nesmislu politiènih interesov. Tudi mene zagrne žalost, nežno stisnem njeno hladno roko, èutiti mora, da ni sama. Sedaj mi je tudi jasno, zakaj nikoli ne ugaša luèi v svojem domu, zakaj ne uživa v novoletnem ognjemetu, ampak je skrita v najbolj oddaljen kotièek iz katerega se sluti drgetanje njenega telesa. Hudo mi je ker vem kaj je vse prestala.
Ko sem že mislila, da je pojedla cede umetnostne zgodovine in poskusila poiskati gumb of-on, je predlagala pavzo, ki sva se jo s Slavico zelo razveselili. Slavica je spet pila samo naravno vodo.
Utrujenih nog, ki na lepem vztrajno zavraèajo èevlje s katerimi so do pred kratkim bile v sožitju, se napotimo do nove cerkve sv. Save. Velièastna cerkev je postavljena na takem mestu, da se vidi iz vseh delov Beograda, in tudi èe bi jo hotel zgrešiti, ne moreš. Daje lažni obèutek bližine, pot do nje pa se vleèe in vleèe, z vmesnimi postanki, ki jih zahtevajo že lepo zadebeljene nogice s pekoèimi podplati. Pozabljam na cerkev in Sv. Savu , na njuno mesto v glavi sili omara z bolj udobnimi èevlji in Vladina kuhinja.
Ne spomnim se veè kaj nama je še pokazala neumorna Marina, bila sem pa vesela prostega mesta v prijetni gostilni (z èistim stranišèem), kje smo nekaj pojedle in popile. Slavica je spet pila samo naravno vodo.
Prijetno utrujene, polne vtisov, nas je taxi varno pripeljal do hiše, iz katere nas je toplo pozdravil vonj Vladine kuhinje.
V mestu je Slavica imela težave s plaèilom , kajti Marina je vlogo gostiteljice vzela zelo resno in vse dokler nismo zapustile Srbije ni dovolila nobenih prispevkov. Slavica se je poèutila neprijetno, nekaj mi je poskušala dopovedati, in ker jo nisem poslušala je obupano izjavila:
« No, dobro, se bova zveèer v postelji zmenili« tako kot vsi stari zakonci, se nisva nièesar zmenili.
Ne vem veè kdo je bil z menoj v postelji, Karaðorðeviæi, Obrenoviæi, Petroviæi, vem pa, da sem zaspala še preden sem se dobro ulegla.
Iz Beograda za forum, Branka K
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporoèilo
Pokaži sporoèila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Kazalo po Združenje ZPMS forumu -> Patronažne zgodbice Èasovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski èas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


Powered by Patronaza © 2010 Združenje ZMPS