Mediji o zasebništvu v zdravstvu

[združenje zpms]

Večer: 13. 7. 2007

.....Vemo tudi, da bi zadostno število zdravnikov na primarni ravni, če bi bili dobro organizirani, lahko rešilo 90 odstotkov vseh zdravstvenih težav, zlasti pri starejših," meni Kožuh Novakova. Zato bodo od ministra za zdravje zahtevali povečanje števila splošnih zdravnikov in boljšo patronažno službo.....


_________________
združenje zpms

[združenje zpms]

Mariborski utrip - št. 1

Končno koncesije tudi za patronažno dejavnost

V Mariboru je bilo v zadnjih letih podeljenih kar nekaj koncesij za opravljanje zdravstvene dejavnosti na primarnem nivoju,med njimi je bila le ena podeljena patronažni medicinski sestri. Z novim občinskim vodstvom se očitno obetajo spremembe tudi na tem področju.......



_________________
združenje zpms

[Vali]

Tekst: Marjeta Kralj
Izzivi zdravstvenega sektorja
Dnevnik, 7. 9. 2007

V okviru problematike javnega zdravstva je strokovnjakinja za zdravstvene sisteme Julijana Bizjak Mlakar predstavila razvojne izzive zdravstvenega sistema Slovenije, Ksenija Pušnik pa analizo sistema financiranja lekarniške dejavnosti v Sloveniji, ki sta jo po naročilu lekarniške zbornice opravila z Maksom Tajnikarjem.

Bizjak Mlakarjeva je poudarila, da se bo moral slovenski zdravstveni sistem v prihodnosti spopasti s težavo zagotavljanja zdravstvene varnosti vsem prebivalcem Slovenije, ki jo ogrožata predvsem staranje prebivalstva in tehnološki napredek v zdravstvu. Zato je po njenem mnenju treba zavarovati javni interes, kar pomeni ločitev javnega zdravstva od zasebnega. Izboljšati bo treba tudi učinkovitost zdravstvenega sistema in poskrbeti za boljše zdravje ljudi. Bizjak Mlakarjeva tudi navaja, da bo treba zmanjšati neenakosti v zdravju ljudi ter povečati pravičnost financiranja zdravstva in dostopnost do zdravstvenih storitev.

Ksenija Pušnik je pojasnila, da je bil povod za analizo financiranja lekarniške dejavnosti spor med Vzajemno in slovenskimi lekarnami glede provizije, ki naj bi jo Vzajemna plačevala lekarnam za posredovanje podatkov, potrebnih za delovanje izravnalnih shem, o čemer smo mediji že poročali. Avtorja sta ugotovila, da lekarne nimajo vpliva na svoje prihodke od zelenih receptov, kar pomeni, da ne morejo nadzorovati ne količine izdanih receptov ne vrednosti storitve, ki jo opravijo. Normativi lekarnam za delo, ki ga imajo z obravnavo enega zelenega recepta, priznavajo 2,99 minute delovnega časa, kar pa je po mnenju Pušnikove mnogo premalo, saj normativi ne upoštevajo dodatnega dela, ki ga imajo lekarne zaradi vzpostavitve prostovoljnega zavarovanja - opraviti morajo 65 različnih aktivnosti. Posledično morajo lekarne dejavnost v okviru javne službe kriti iz prihodkov profitne dejavnosti, kar bi se moralo spremeniti.

[Vali]

Delo - Petek, 12.10.2007
Ministrica o največjih problemih našega zdravstva
Izvirni greh: nacionalni program, ki ga ni
Pogovor v jutrišnji Sobotni prilogi o težavah s koncesijami, dolgih čakalnih dobah, kadrovskih in drugih težavah – Nove spodbude za zaposlene?

Ljubljana – Pred mesecem dni je iz rok nekdanjega ministra Andreja Bručana vodenje resorja za zdravje prevzela Zofija Mazej Kukovič, doslej javnosti znana kot gospodarstvenica in menedžerka. Sprejetje izziva je bilo pospremljeno z dvomi, ali bo zgolj leto dni trajajoči preskok privedel do rezultatov v zdravstvu. Njegovo delovanje namreč hromi dolgoletna slaba dediščina, v kateri ni bilo prostora za strateško načrtovanje razvoja. Posledice tega so zagate s koncesijami, dolge čakalne dobe, manko nacionalnega programa zdravstvenega varstva in kadrovske težave na vseh ravneh. O tem smo se pogovarjali z ministrico za zdravje, ki je tokrat prvič podrobneje spregovorila o svoji viziji; pogovor bomo objavili v jutrišnji Sobotni prilogi Dela.
Po oceni Zofije Mazej Kukovič podeljevanje koncesij ni zgrešena poteza, vendar zahteva usmerjeno, nadzorovano in z javnimi zdravstvenimi zavodi usklajeno ravnanje. »Vprašati se moramo, kako bo poslovni ali strokovni direktor zavoda, ki je odgovoren za najtežje bolnike, neprekinjeno zagotavljanje nujne medicinske pomoči, dežurstva in reševanje težav, ki se pri tem pojavljajo, vse to obvladoval, če ne bodo na sosednjem bregu koncesionarji, ki bodo pripravljeni sodelovati.« Zato želi vzpostaviti močnejše vezi med obema rešitvama, ki jih je treba tudi ustrezno regulirati. »Če bi imeli nacionalni program zdravstvenega varstva, verjetno vseh teh težav sploh ne bi bilo.«
Prednostno se torej namerava posvetiti sprejetju nacionalnega programa, ki je osnova za vzpostavitev zdravstvene mreže, in urediti vprašanje koncesij. Samoplačništvo je po njenem mnenju posledica sistemskih neurejenosti, sicer pa si želi, da se prispevna stopnja ne bi zvišala. V sistemu bodo, kot pravi, potrebne notranje racionalizacije, hkrati pa prisega na uvedbo spodbud, ki naj bi jih po novem dobili zaposleni v zdravstvenih ustanovah. Javno odpiranje težav v zdravstvu se ji ne zdi moteče. Na splošno pa meni, da »pri podedovani situaciji ne pride v poštev črno-belo ocenjevanje«.
Diana Zajec

[združenje zpms]

Delo: Sobotna priloga: 13.10.2007



Zofija Mazej Kukovič: ....Dejstvo je, da določenih želja in teženj v Sloveniji očitno nihče ni bil sposoben zaznati. Čas, ko začnejo intelektualci intenzivno iskati svojo pot, pomeni, da je v sistemu nekaj, kar jih odvrača; stanje, v katerem ne morejo več zdržati......
_________________
združenje zpms

[stanka]

ČETRTEK: 25. 10. 2007

Koncesionarke ne morejo nuditi vseh storitev

V javnem zavodu, patronažni službi Maribor, nad pojavom zasebništva v patronažni službi niso navdušeni; na mariborskem območju imajo že 13 koncesionark

Tatjana Geč: "Menim, da ni prav, da imajo zasebne patronažne medicinske sestre na skrbi več prebivalcev, kot je normativ."

Koncesije v zdravstvu odpirajo vrsto vprašanj, tudi glede dejavnosti, obstoja in poslovanja javnih zavodov. Poleg zdravnikov lahko preidejo v zasebništvo tudi patronažne medicinske sestre, te lahko kot edine medicinske sestre zaprosijo za koncesijo. Kako na pojav zasebništva v patronaži gledajo v javnem zavodu Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor? Pogovarjali smo se z direktorico patronažne službe Maribor Tatjano Geč. "Sem pristaš organiziranega zdravstvenega sistema, ki lahko vključuje tudi zasebništvo. Vendar mora biti to na organiziran način, dogovori o medsebojnem sodelovanju morajo biti jasni, da bodo pacienti v zasebnem sektorju imeli enako obravnavo, kot jo imajo v javnem zdravstvu. Vsaj kar zadeva patronažno službo, temu zdaj ni tako, ker koncesionarke ne morejo nuditi vseh storitev, ki jih dobi pacient v javnem zdravstvenem domu. Na primer: tam nimajo fizioterapije, in če jo pacient želi, jo mora plačati; pri nas jo lahko dobi v okviru storitev patronažnega varstva."

Koliko medicinskih sester je iz patronažne službe na mariborskem območju do zdaj že prešlo v zasebništvo in koliko jih je v javnem zavodu?

"V zasebništvo jih je odšlo trinajst, prva leta 2001, druga leta 2005, osem jih je dobilo koncesijo lani, oktobra letos pa še tri. S tem smo kot javni zavod izgubili določena terenska območja, posamezne primestne občine in nekatere zunanje predele mariborske občine. V celoti smo izgubili eno občino, to je občino Lovrenc na Pohorju, kjer zasebna koncesionarka od lani pokriva vseh 3200 prebivalcev občine. To je mnogo preveč za eno patronažno medicinsko sestro; normativ je namreč 2300 prebivalcev. Menim, da ni prav, da imajo zasebne patronažne medicinske sestre na skrbi več prebivalcev, kot je normativ. V javnem zavodu nas je ostalo 79, poleg medicinskih sester so tu tudi še socialna delavka, fizioterapevtka, odgovorna sestra za področje babištva in pa zdravstvene nege bolnika na domu. V javnem zavodu torej pokrivamo vso dejavnost, ki jo populacija potrebuje, in v tem vidim prednost javne službe pred zasebništvom."

Število prebivalcev naenkrat ni več problem

Praviloma tisti, ki gredo v zasebništvo, zagotavljajo, da bodo nudili vse storitve in da bodo te še boljše, kot so bile prej v javnem zavodu.

"Da. Toda hkrati, kot zagotavljajo, nekatere prevzamejo večje terensko območje, kot so ga imele pri nas. To me bega. Najbolj me moti to, da je bilo za kakšno, ko je bila pri nas v službi, 2300 prebivalcev preveč, zato smo zunanja terenska področja zaradi večjih razdalj in s tem povezane porabe časa uredili tako, da je imela vsaka sestra 2075 prebivalcev. Zdaj, ko gredo v zasebništvo, vztrajajo pri normativu in število prebivalcev naenkrat ni več problem."

Kaj odhajanje v zasebništvo v praksi pomeni za javni zavod?

"Naj ponazorim na primeru Lovrenca na Pohorju. Tam smo imeli prej dve patronažni medicinski sestri: ena je imela na skrbi 2200 prebivalcev, druga pa del Lovrenca in del Selnice ob Dravi in Ruš, tako da je tudi skrbela za 2200 prebivalcev. Ko je občina podelila koncesijo, je ena medicinska sestra čez čas prevzela vseh 3200 prebivalcev občine Lovrenc na Pohorju. Za nas to pomeni, da se nam odvzame del prebivalcev, za katere smo skrbeli, in tudi 0,40 ene patronažne medicinske sestre. S tem izgubimo sredstva in pojavi se "višek" ne le medicinske sestre, ampak tudi ostale na to vezane strukture. Če gre ena medicinska sestra, se namreč "izgubi" tudi 0,17 odstotka ostalega kadra; pri desetih sta to skoraj dva človeka. Poleg tega sem prepričana, da ena sama patronažna medicinska sestra na nekem območju ne more pokrivati celotne populacije tako kakovostno, kot jo lahko javni zavod, ki ima poleg medicinskih sester tudi druge sodelavce. Zanje ne dobivamo namenskega denarja, ampak jih pokrivamo iz sredstev, ki jih dobimo za patronažne medicinske sestre. Ti sodelavci na terenska območja, kjer so podeljene koncesije, zdaj več ne hodijo in po mojem so varovanci prikrajšani, ker tega sodelovanja več ni."

Ali pregoriš ali pa ne narediš več vsega
Imate pri podeljevanju koncesij kakšno besedo?

"Občina je samostojna pri podeljevanju koncesij, s tem da mora dobiti mnenje zdravstvenega doma, dovoljenje ministrstva za zdravje in od naše zbornice oziroma društva medicinskih sester Slovenije vpis v register. Zdravstveni dom je vedno dal negativno mnenje, pa ne zato, ker bi bili proti zasebništvu, ampak ker menimo, da če se gremo zasebništvo, bi morala biti občina tista, ki bi razpisala koncesije, če bi ugotovila, da nekje področje ni dobro pokrito. Zdaj pa patronažne medicinske sestre, ki so bile v službi v zdravstvenem domu, izkažejo interes za zasebništvo, ne občina. S tem se ne strinjam, ker sem prepričana, da imamo v Mariboru tako dobro organizirano patronažno varstvo, da ga marsikje po svetu ni; strokovnjaki iz tujine se hodijo k nam usposabljat in gledat, kako imamo to organizirano."

Menite, da prehajanje v zasebništvo ogroža utečen sistem patronažnega varstva?

"Da. Zato, ker ni povezav, ker ne morejo redno na strokovna izpopolnjevanja, saj morajo skrbeti za varovance. Tudi finančno v javnem zavodu lažje nabavljamo pripomočke - koncesionarka s tistimi 30.300 evri na leto, ki jih dobi z vsem skupaj, po mojem težko enako kvalitetno pokrije nabave, kot jih zdravstveni dom."

Že, toda zasebne patronažne medicinske sestre se tudi povezujejo med seboj.

"Da, imajo svoje združenje in se tudi strokovno izpopolnjujejo. Vendar jaz vidim problem v tem, da morajo pokrivati svoje področje. Skoraj gotova sem, da imajo vsak dan, tudi v soboto in nedeljo, obiske na domu. In delati tako nonstop, brez prostih dni, ali pregoriš ali pa ne narediš več vsega."

TATJANA VRBNJAK

[Vali]

Delo - Torek, 30.10.2007
Vse v imenu javnega interesa

Zadnje čase se veliko govori o javnem interesu in javnem zdravstvu. V imenu javnega interesa je dovoljeno vse. Medijske manipulacije, v katerih kar žari jeza na vse, ki se upajo podvomiti o »javnem interesu«. Javno je zveličavno, nekaj več, vse drugo je zavrženo, slabše, slabo. Beseda javno je bila v zadnjih letih tolikokrat izrečena, da se je tako rekoč usidrala v podzavest državljanov kot nekaj, za kar se je vredno bojevati. Pri tem javnem zavzemanju pa je dovoljeno domala vse, sredstva se ne izbirajo.
Tako zdravstveni domovi zavzemajo javno in edino pravilno mesto za oskrbo bolnikov. Zdravstveni domovi so edini usposobljeni za izvajanje kvalitetne oskrbe. Najbrž tudi edini v tej državi izvajajo kontrolo nad kvaliteto svojih storitev. Zdravstveni domovi so naš skrbnik zdravja in edino pravo zatočišče bolnih.
Na drugi strani tega črno-belega sveta so koncesije, zasebništvo. Privatizacija »javnega« razbija in razgrajuje naše svetla zatočišča – zdravstvene domove. V svetu privatništva je prostor samo za profit. Profit na račun bolnikov, ki si želijo javnega zdravstva.
Boj zdravstvenih domov proti koncesijam je kakor boj med dobrim in zlim.
Pa je res tako?
Spoštovani novinarji, zavarovalničarji, srepogledi in leporečni poslanci in poslanke, ste kdaj pomislili, da so zdravstveni domovi samo mrzle betonske stene z okni in vrati? Po vseh meni poznanih podatkih zdravstveni dom ni pozdravil niti enega samega pacienta. Tudi koncesije niso pozdravile nobenega pacienta. Spoštovani, bolnike vendar zdravi zdravnik! Zdravniki in njihovi sodelavci so tisti, ki oskrbujejo vse bolne, betežne in nujne pomoči potrebne. Pa vendar besede »zdravnik« v vsem pisanju in govorjenju ni nikjer.
Ali si pri svojem sodelovanju v medijski vojni javnega zdravstva in koncesij ne upate izreči besede »zdravnik«, ker boste naslednji dan obiskali zdravnika v zdravstvenem domu, bolnišnici ali zdravnika koncesionarja in mu zrli v oči?
Morda vam ni treba imenovati, kdo se trudi in dela v ustanovah, ker nekateri medijski gonjači to delo opravljajo namesto vas. Le kako naj si zdravnik razlaga novinarsko pozivanje državljanov, naj prijavijo korumpiranega zdravnika, pri tem pa ga že vnaprej obsodijo in pribijejo na križ?
Vsaj enkrat na mesec smo v rumenem tisku priča grozljivim dogodkom na hodnikih čakalnic, v operacijskih dvoranah in ambulantah. Umiranje človeka postane v očeh medijev čez noč pravnomočna obtožnica zdravnika. Podpihovanje čustev državljanov ob tragičnih usodah, ki dnevno spremljajo zdravniško delo in življenje nas vseh, v Sloveniji ne pozna več razumnih meja.
Bolnik v javnem zdravstvu, ki stopa v čakalnico ordinacije zdravnika ali zobozdravnika, se sprašuje le eno. Ali zdravnik »jemlje na kartico« ali bo moral vse storitve plačati iz lastnega žepa?
Bolnika ne zanima, ali je zdravnik koncesionar zasebnik ali zdravnik, zaposlen v zdravstvenem domu. Upravičeno pričakuje le kvalitetno zdravljenje.
Povsod v Sloveniji koncesionarji, torej zdravniki in zobozdravniki, ki izvajajo javno zdravstveno službo, opravljajo dežurno in urgentno službo skupaj z zaposlenimi v zdravstvenih domovih. Velika večina jih opravlja službo v zdravstvenih domovih, tako da pacienti sploh ne občutijo razlike med koncesionarji in zaposlenimi v zdravstvenih domovih. Vendar je med njimi (v organizacijskem in motivacijskem smislu) velikanska razlika. Podatki mnogih zdravstvenih domov govorijo, da lahko koncesionarji in zaposleni v zdravstvenih domovih uspešno delujejo v istih prostorih.
Pa vendar lahko beremo članke, kako s podeljeno koncesijo odhajajo zadnji ginekologi, zdravniki, zobozdravniki. Odhajajo kam?! Vsi ostajajo in zdravijo paciente v javnem zdravstvu! Vsi ti zdravniki bi odšli, če nobeden od njih ne bi dobil koncesije, s katero bi zdravili v javni zdravstveni mreži.
V nekaterih krajih so zdravniki koncesionarji skupaj z vodstvi zdravstvenih domov in župani investirali v gradnjo prizidkov in obnovo zdravstvenih domov. O tem taisti razlagalci stanja javnega zdravstva seveda ne govorijo.
V nekaterih krajih so zdravniki koncesionarji edini živeči predstavniki betonskih kompleksov, imenovanih zdravstveni domovi, in skupaj z občino in upravitelji vzdržujejo in obnavljajo prostore, večinoma zgrajene še v časih samoprispevkov.
Prav tako je preslišano, da so v nekaterih mestih zdravstveni domovi skoraj prazni, ker so zdravnikom koncesionarjem vodstva zdravstvenih domov ponudila nevzdržne najemne pogodbe. To so natančno tisti zdravstveni domovi, ki so zaradi vojne v interesu »javnega« zabredli v finančne težave. Oprema je zastarela in nezadovoljni preostali zdravniki in osebje samo nemočno spremljajo napačne odločitve vodilnih. Revolucionarni citati, ki jih vedno znova prebiramo v raznih medijih, še podžigajo nezadovoljstvo.
V nekaterih mestih so zdravniki zaradi vse večjega nezadovoljstva začeli odhajati iz zdravstvenih domov in delo opravljajo zunaj javnega zdravstva – samoplačniško. Občine zato podeljujejo koncesije zdravnikom, da bi jih vključile v javno zdravstveno mrežo.
Resnično, vendar nikoli zapisano pa je, da so nekateri, vendar ne vsi, direktorji zdravstvenih domov samo nekakšni posredniki med zdravniki in zobozdravniki pa ZZZS. V tej vlogi pa nekateri prejemajo dohodke, ki presegajo plače ministrov, poslancev, celo predsednika vlade in države.
Zdravniki s koncesijo podpišejo vsako leto pogodbo o izvajanju javne zdravstvene službe. Zadnjih 15 let se podpisujejo pogodbe med zdravniki koncesionarji in ZZZS za opravljanje javnega zdravstvenega varstva. Zdravniki koncesionarji imajo sklenjene tudi sporazume in pogodbe z občinami ali zdravstvenimi domovi o opravljanju dežurne službe. V demokratičnih družbah urejajo pravice in dolžnosti pogodbenih strank ravno pogodbe. Nihče si pogodbe ne sestavi sam, za takšen dogovor morata biti dve strani.
Problem razpadanja zdravstvenih domov po Sloveniji je problem privilegijev vodilnih, vztrajanja pri 40-letnem preživelem sistemu zdravstvenega varstva, izločevanja zaposlenih zdravnikov pri odločitvah, ki zadevajo smernice razvoja zdravstvenih domov, prevelike »režije« ... Zdravstveni domovi razpadajo kljub temu, da so razna gibanja s podpisi ustavila ministra Bručana z njegovim zakonom o koncesijah, ki bi razgrajeval zdravstvene domove oziroma javno zdravstvo. Morda je sedaj treba poiskati novega nasprotnika »javnega«.
Na koncu vseh bitk in napadov v imenu »javnega« ostaneta samo zdravnik in njegov pacient, z javnim interesom ali brez javnega interesa.
Krištof Zevnik,
dr. dent. med.

[Vali]

Delo - Sobota, 17.11.2007
Prava privatizacija vodi v razpad kliničnega centra
Prof. dr. Saša Markovič: Moralna zaveza slovenskih zdravnikov je, da ne pustijo potoniti zdravstva, zato morajo pozabiti lastne ambicije

Ljubljana– Kaže, da je naše zdravstvo na prelomni točki. Prvič doslej želi namreč »iti na svoje« celotni oddelek kliničnega centra (KC) in 16 strokovnjakov želi s pomočjo zasebnega zavoda pridobiti od ministrstva za zdravje skupinsko koncesijo v vrednosti približno tri milijone evrov na leto. Odločitev o privatizaciji revmatološkega oddelka je sicer v rokah ministrice za zdravje. Zofija Mazej Kukovič do zdaj še ni napovedala, da se bo posvetovala z vodstvom KC, ki ga napovedana odcepitev usodno zadeva. Kaj pomeni novoustanovljeni zasebni Inštitut za revmatologijo, ki želi prevzeti tudi univerzitetno in raziskovalno delo sedanjega oddelka za revmatologijo, smo povprašali prof. dr. Sašo Markovič, strokovno direktorico KC.
Ste naklonjeni odcepitvi revmatološkega oddelka?
Odcepitev vodi v razpad KC. To je prava privatizacija zdravstva, drugačna od dosedanjega podeljevanja koncesij, zato mora država o tem sprejeti strateško stališče. Sama vidim KC kot celovito ustanovo, ki ima veliko poslanstvo, če se bomo razdrobili, tega ne bo več.
Ali se je ministrstvo za zdravje že posvetovalo z vami?
Ne še. Pričakujem dialog na ravni ministrstva. Potrebni so strateški pogovori, ne pa rešitve v mesecu ali dveh.
Kaj bi takšna privatizacija pomenila za bolnike?
Zanesljivo bi podražila zdravstvo. Racionalizacija je v tem, da se združujejo dejavnosti. V Evropi se bolnišnice povezujejo transnacionalno. Celo v Ameriki se tako velike bolnišnice, kot je KC, združujejo, ne pa drobijo.
Ali je v KC še kaj takšnih pobud?
Najbrž jih bo še več, ker bo vsak mislil, da bo na svojem laže gospodaril. Toda vsi se morajo zavedati, da je denarja toliko, kot ga je. Naši bolniki imajo vse, kar imajo bolniki v zahodni Evropi ali ZDA. Vzdrževanje takšnega sistema in to raven oskrbe bolnikov plačujemo zaposleni v zdravstvu z majhnimi dohodki in tu je glavni vir vsega nezadovoljstva.
Ga je sploh mogoče odpraviti?
Jasno je, da ne moremo imeti takih plač kot v tistih državah, kjer je BDP višji. Toda nekaj bo treba ukreniti. Plače bi morali zvišati in uvesti nagrajevanje po delu. Če je treba priti v službo zaradi bolnika, bi morali to dostojno nagraditi.
So še drugi problemi, na katere opozarjajo revmatologi.
Glavna problema sta pomanjkanje prostorov in pomanjkanje kadra. Pomanjkanje zdravnikov je problem KC in celotnega slovenskega zdravstva. Nekatere stroke se zaradi tega že precej majejo in so preobremenjene, vendar smo na tej ladji vsi skupaj. Pred nami je prehodno obdobje od 10 do 12 let, ko se bodo zdravniki zelo upokojevali. Toda zdravniki so preutrujeni. Prihajam z oddelka, na katerem je deset zdravnikov moje generacije (op. starih več kot 60 let), ki še vsi dežurajo, ker ni drugih. Z leti te to dotolče.
Kaj menite o opozorilu, da bodo revmatologi odšli delat drugam, če jim ne bo uspelo s svojim predlogom privatizacije?
Menim, da je to bolj grožnja. Saj smo intelektualci, se bomo že pogovorili. Slovenski zdravnik, predvsem zdravnik v KC, mora skrbeti tudi za to, da ne bo med pomanjkanjem zdravnikov, ki ga nismo povzročili sami, slovensko zdravstvo potonilo. To je moralna zaveza vseh slovenskih zdravnikov. V tem času je treba pozabiti na lastne ambicije in poskrbeti za prebivalstvo, ki nas plačuje.
Torej po vašem mnenju rešitev problema ni v zasebni bolnišnici?
Povsod je tako, da je akademska medicina plačana manj kot zasebništvo. Toda tudi v zasebnem zavodu ne bodo mogli dati zaposlenim toliko denarja kot v farmaciji. Akademska medicina ima intelektualne prednosti: veliko se izobražujemo, uvajamo novosti, smo v stiku s tujimi strokovnjaki.
Ali so v tujini univerzitetne zasebne bolnišnice?
Nekaj bolnišnic je zasebnih, a ne v sistemu univerze, predvsem v lasti Cerkve. Ne moremo se primerjati z nikomer, nobenega vzora ne moremo prevzeti od nikoder. V spremembe gremo počasi, s strpnimi pogovori in angažiranjem vseh intelektualnih moči moramo ustvariti svoj model. Ne vem, ali je to model dr. Matije Tomšiča z revmatološkega oddelka. Meni se ne zdi.
Milena Zupanič

[Slavica]

Delo: Sobotna priloga: 24. 11. 2007
Veselko Matjaž: Prava privatizacija vodi v razpad kliničnega centra.....»Slovenski zdravnik, predvsem zdravnik v KC, mora skrbeti tudi zato, da ne bo med pomanjkanjem zdravnikov, ki ga nismo povzročili sami, slovensko zdravstvo potonilo. To je moralna zaveza vseh slovenskih zdravnikov. V tem času je treba pozabiti na lastne ambicije in poskrbeti za prebivalstvo, ki nas plačuje,« pravi strokovna direktorica KC. Ali si plače ne prislužimo sami?
Kakšna je perspektiva našega zdravstva, če je edina rešitev menedžerjev v zdravstvu vsebovana v zgornjem citatu?∙

Večer: Tiskana izdaja: Maribor: 24. 11. 2007
Zvezdana Bercko: Takoj bi potrebovali štiri zdravnike družinske medicine:
Jernej Završnik, dr. med., strokovni direktor in vršilec dolžnosti glavnega direktorja, o sedanjosti in prihodnosti Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor....

[združenje zpms]

V našem zdravstvu je premalo nasmejanih..........

Privatizacije ne bo.........

_________________
združenje zpms

[združenje zpms]

Dokler so čakalne dobe v zvezkih, si z njimi ne moremo pomagati....

_________________
združenje zpms

[združenje zpms]

Matkurja....

Na združenju zdravstvenih zavodov v ospredju odnos med koncesionarji in javnimi zavodi
21.02.2008......
_________________
združenje zpms

[združenje zpms]

http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/305497/

intervju prof. dr. Janko Kersnik, zdravnik družinske medicine

Pred zdravnikom so vsi enaki: klošarji in nekdo v krznenem plašču

Praktik, teoretik in učitelj, ki se je za družinsko medicino odločil po temeljitem premisleku. "Nisem hotel postati kirurg, ker sem se bal, da pri 55 letih, po 30 letih delovne dobe, tega ne bi več zmogel. Zato sem se odločil za bolj lagodno službo," se s
sobota, 15.03.2008
Tekst: Majda Hostnik

V Sloveniji imamo 1021 splošnih oziroma družinskih zdravnikov. Polovica se jih je včeraj in danes zbrala na tradicionalnih 11. Schrottovih dnevih v Ljubljani. Med njimi je, tudi kot predavatelj, prof. dr. Janko Kersnik, zdravnik družinske medicine iz Kranjske Gore ter predstojnik katedre za družinsko medicino na Medicinski fakulteti v Mariboru.

Od leta 1966, ko je Janez Schrott prvi končal specializacijo v tedanji Jugoslaviji, imamo specialiste splošne medicine. Zdravnika družinske medicine so si pred približno 30 leti izmislili v ZDA in kakšnih 15 let jih imamo tudi pri nas. Kakšna je pravzaprav razlika?

Ne glede na poimenovanje oboji težimo k istemu cilju. Zdravniki v Skandinaviji, na Irskem ali v Veliki Britaniji se imenujejo splošni zdravniki ali zdravniki splošne medicine, v ZDA, Avstraliji ali pri nas pa zdravniki družinske medicine.

Zakaj ste prevzeli ameriško poimenovanje?

Zaradi vrste, predvsem semantičnih razlogov. Samo primer: nekdo, ki študira medicino, študira splošno medicino, ne pa dentalne medicine. Prav vseeno je, kako svojemu zdravniku rečete. Oba, splošni ali družinski zdravnik, poskušata obravnavati bolnikove probleme v okviru njegovega psihofizičnega stanja, poleg biomedicinskega tudi psihičnega in sociološkega. Del družbenega okolja je tudi družina. Ta pomembno vpliva na razvoj naše osebnosti, na dojemanje in reševanje določenih zdravstvenih težav, ki se pojavijo v kasnejših letih.

Samozdravljenja se naučimo v družini, kjer spoznamo, da se glavobol zdravi z aspirinom, lekadolom ali gremo zaradi njega k zdravniku. Pomembno je, kako družina funkcionira, ko je nekdo hudo bolan. Večinoma so zaradi bolezni obremenjene ženske. Študente in specializante vedno opozarjam, naj ne pozabijo na tistega, ki za bolnika skrbi, ker je pogosteje bolj potreben naše pomoči kot bolnik sam. Pri bolniku vemo, za kaj gre, spregledamo pa tistega, ki ne toži zaradi bolečin.

Kaj torej lahko naredite v sedmih minutah, kolikor jih ima - po rezultatih raziskave - zdravnik v splošni ambulanti na voljo za bolnika?

Zaradi načina plačevanja zdravstvenih storitev in tradicije so stiki usmerjeni v čim bolj racionalno reševanje problema. Ob prvem obisku zdravnika so ljudje zaskrbljeni, zanima jih, kaj jim je in ali je mogoče ozdraveti. Zdravnik jim mora na vse to odgovoriti. Ob upoštevanju psihosocialnih elementov in družine je marsikomu lažje razumeti, zakaj ima težave. Razkrijemo mu vzrok in razlog njegovih težav in dve tretjini bolnikov sta s tem zadovoljni, saj so prišli bolj po pojasnilo kot po ukrepe.

Prav na to opozarjamo tudi študente, ki imajo v času študija več stika z bolniki v bolnišnicah, kjer gre za hude, zapletene primere. Pri primarnem zdravstvu je treba zmeraj razmišljati široko, hkrati pa ne smemo izključiti možnosti nevarnega poteka. Naše vodilo ne sme postati strah pred nevarnim.

Vam pri tem pomaga, če ste izbrani zdravnik vrsto let, če torej bolnika poznate?

Pomaga. Ljudje, ki se poznajo, lažje zastavljajo vprašanja in nanje lažje odgovarjajo. Seveda je včasih to tudi ovira. Kadar na primer bolnica sprašuje zdravnika o kakšnih specialno ženskih težavah, bi si včasih želela žensko sogovornico. V tem primeru poišče pomoč pri moji kolegici. Pri tako imenovani stalnosti naj opozorim tudi na stalnost izvajalca. Človek, ki že dolgo hodi v zdravstveni dom, ve, kako bo prišel tja, in ve, kje bo našel laboratorij. Tako prihrani čas, predvsem pa si olajša stres.

Zdravnikom zelo pomaga medicinska dokumentacija in zato si tako želimo, da bi bila vodena sistematično. Osebna stalnost je pomembna za odnos med bolnikom in zdravnikom, medicinska dokumentacija pa olajša delo, skrajša čas obiska in pomaga, da bolnik dobi, kar potrebuje.

V Švici plačujejo zdravnike na minute, v blokih po pet minut. Od zadnjih petih minut jim plačajo le 2,5 minute. Zdravnik lahko z bolnikom sedi eno uro. Pri posvetih, ki trajajo več kot 30 minut, mora samo napisati obrazložitev. Tam zdravniki delajo od 7.30 do 19.30. Pri nas pa smo plačani na število kontaktov in zato smo nekakšen tekoči trak.

Se vam zdi švicarski model bolj po meri človeka?

Najbolje sem se počutil na začetku svojega službovanja, ko zdravniki nismo bili taki administratorji. Vedeli smo, kakšna je naša populacija in kaj moramo zanjo narediti. Ni bilo pritiska kvantitete, ne evidentiranja podrobnosti, ki jih zdaj vpisujemo zato, da nas ob kontroli zaradi napačno zapisanih besed ne bi kaznovali. Mogoče je bil sistem za koga nestimulativen, a vsaka stimulacija prinaša tudi nekaj perverznega.

Štetje obiskov prav gotovo ni optimalno. Preobremenjenost zdravnika v zdravstvenem domu je še vedno vprašanje notranje organizacije, kjer vodstvo lahko vpliva na porazdelitev dela. Toda ključno je nekaj povsem drugega. Zdravnik se mora že med študijem zavezati etičnim in moralnim normam poklica. Če si se zavezal delati dobro za bolnike v okviru razpoložljivega sistema in sredstev, ne smeš biti dvoličen. Svojemu otroku ne smeš predpisati zdravila A, drugim pa B. Zdravnikom ves čas dopovedujejo, naj "varčujemo", hkrati pa zdravstveni politiki zares redko ukinejo kakšno zdravstveno dejavnost, ki je nepotrebna, skoraj nemogoče pa je uvesti kakšno novo, ker je to že "širitev dejavnosti".

Kaj bi ljudje ta hip zelo potrebovali?

Zelo potrebna bi bila fizioterapija, še bolj delovna terapija na domu. Bolnik po hudi poškodbi ali možganski kapi potem, ko gre skozi vso rehabilitacijo, pride v svoje stanovanje, kjer mu nihče ne more pokazati, kako naj z eno nogo pride na drug konec stanovanja. Hudo bolni, težki bolniki prihajajo domov, ker bolnišnice niso sanatoriji. Doma pa jih nima kdo negovati. Zdravnik družinske medicine ima le manjšo koordinativno vlogo. In vse ostalo?

"Pomoč na domu" pride za dve uri na dan, 22 ur pa človek nima nikogar, ki bi mu zamenjal plenice, dal kozarec vode, hrano... Koristila bi že nekakšna info točka, kjer bi dobili informacije o storitvah, med katerimi je treba nekatere tudi plačati. Zavest, da ni vse zastonj, je pri nas še šibka. Ljudje bi ohranili svoje premoženje, hkrati pa hočejo družbeno podporo. Seveda jo potrebujejo, toda nekaj od tega bo prav gotovo treba plačati, če za to ne bo mreže prostovoljcev. To je velika dilema, ki jo bo družba morala rešiti v najkrajšem času.

Združenje zdravnikov družinske medicine bo skušalo pomagati z delovno skupino, ki bo pritegnila centre za socialno delo in občine. Bo pa težko, že zato, ker to ni domena ne ministrstva za zdravje ne ministrstva za delo, težave teh ljudi niso medijsko atraktivne, skupina pa ne tako velika, da bi si od nje obetali korist na volitvah.

Zdravniki družinske medicine ste nekakšni indikatorji sprememb v družbi. Opozarjate na problem starajoče se populacije. Kateri pa so še drugi problemi?

Opazen je porast psihičnih motenj, za katerimi lahko že tiči tudi bolezen. O tem v zadnjih letih lažje govorimo, pa tudi farmacevtska industrija je našla določena zdravila, ki težave olajšajo. Bolniku velikokrat zadošča, da ve, da tiščanje v prsih ni bolezen srca, ampak ima psihično ozadje. Ko to izve, mu odleže in včasih ni nujna takojšnja medikalizacija.

Na drugem mestu pa so poškodbe, ki niso v središču pozornosti, pa bi morale biti. Poškodbe pri mladih zelo vplivajo na njihovo življenje, zmožnost samouresničevanja, odnose in delovno storilnost.

Vaša ordinacija je del zdravstvenega doma. Kaj se z njim dogaja, ker vse več zdravnikov odhaja med koncesionarje?

Ločiti moramo zdravstveni dom kot neprofitno podjetje in zdravstveni dom kot koncept. Zdravstveni dom kot nosilec koncepta javnega zdravja bi moral skrbeti, da bo prebivalstvo cepljeno, da imajo ljudje dostop do preventivnih storitev. Pregledi, usmerjeni k zgodnjemu odkrivanju raka materničnega vratu, raka danke in debelega črevesa, dojk, odkrivanje srčno-žilnih bolezni, vse to bi moralo biti dostopno vsakomur. Zapletlo pa se je, ker so vsi skrbeli le za obstoj zdravstvenega sistema, nihče pa se ni ukvarjal z dejanskimi potrebami ljudi.

Javno zdravstvo kot stroka je odpovedalo. Namesto da bi zaznali potrebe ljudi in načrtovali zdravstveno politiko, samo beležijo, na primer, število obiskov pri zdravniku. Tudi preventivnih programov ne bi imeli, če ne bi tedanji minister Keber pritegnil Jožice Maučec Zakotnik, da sta "vsilila" preventivni program. Javno zdravstvo nima karizmatičnih in glasnih strokovnjakov, ki bi politike, najprej prav politike, prepričali, da je uvedba nekega ukrepa pomembna za vso populacijo. Ker tega ni, se vse dogaja precej sporadično. Nisem nevoščljiv tistemu, ki se bo s tem ukvarjal.

Torej zdravstveni dom da ali ne?

Težko sem pameten. Ne vidim smisla v razbijanju zdravstvenih domov. Ves svet se združuje zaradi boljše organizacije, lažje izmenjave izkušenj, pri nas pa se izoliramo. V tem res ne vidim napredka. Lahko je koncesionar koristen za posameznika, ker ima malo prijaznejši servis, to pa je tudi vse.

Bolniki se vse bolj zavedajo svojih pravic. Je veliko nesporazumov in pritožb?

(smeh) Mene je neki Ljubljančan zatožil ministru za zdravje, ker sem medtem, ko je vstopal v ordinacijo, jedel čokolado in ga nisem pozdravil. To je bilo res grdo od mene, od takrat se lepše obnašam in čokolade ne jem več v ordinaciji.

Seveda se nesporazumom ni mogoče v celoti izogniti. Nekateri ljudje nismo kompatibilni. Večino teh konfliktov zakuhamo z neprimernimi besedami. Že napačen ton lahko povzroči odkrito ali prikrito nesoglasje. Bolnik, ki prihaja v ordinacijo, ni kriv, da sem zaradi prejšnjega bolnika v nekem drugem filmu. Včasih se res počutim kot igralec, le da se ima igralec čas pripraviti na vlogo. Pri nas tega časa ni, še slabše je, saj ne vem, s katero igro bo vstopil bolnik. Več je bolnikov v enem dnevu, težje je.

Ste nejevoljni, če bolnik "ve, kaj potrebuje"?

Zaradi zahtev se tu in tam res zaplete, čeprav se trudimo, da bolniku razložimo, kaj ima smisel in kaj ne. Smotrno je narediti kakšno preiskavo tudi samo zato, da bolnika pomirimo, četudi vemo, da bo izvid negativen. Težko vsem ustrežemo. Čeprav se trudimo, je pa vsake toliko časa tudi zdravnik nezadovoljen s posvetom.

Zakaj?

Včasih si prav razočaran, ker stvari niso šle, kot si si predstavljal. Odnos med zdravnikom in bolnikom mora biti partnerski. Bolnikom že dolgo ne dajemo več zgolj navodil. Ne delamo kot v ZDA, kjer bolnik pride in zahteva, kaj mu morajo narediti, in na srečo tudi nimamo storitvenega sistema kot Francozi ali Nemci, ki obračunavajo storitve - več jih je, bolje je. Bolnik ima pravico do svojih prepričanj, da se ne zdravi, ne jemlje zdravil in gre k alternativcu. Fino pa je, da mi to pove. Nobene koristi ni, če živim v prepričanju, da sem bolniku ustrezno svetoval, on pa gre svojo pot.

V Kranjski Gori se srečujete tudi z bolniki iz drugih držav. So kulturne razlike velike?

Značilno za ljudi iz dežel vzhodne Evrope je, da so pričakovanja glede predpisovanja antibiotikov veliko večja kot pri nas. Ko smo merili zadovoljstvo ljudi iz nekdanjih republik bivše Jugoslavije, ni bilo velikih razlik. Kulturne razlike so lahko že med mestom in vasjo, celo med skupinami bolnikov enega in drugega zdravnika. Pričakovanja so v tem primeru drugačna in tudi to je lahko povod za konflikt. Študente posebej opozarjam na te različnosti, tudi etične in verske. Nesporazumom se, če za vse to vemo, lažje izognemo. Iz izkušenj turističnega okolja vidim, da imajo bolniki različnih kulturnih okolij spoštovanje do medicine nasploh, imajo pa različne navade in zahteve. Vodi jih njihov tradicionalni sistem zdravstvenega zavarovanja. Na umirjen ton, pogovor se vsi odzovejo enako dobro.

V modi je znanstveno utemeljena medicina (Evidence Based Medicine), ki temelji na izsledkih raziskav, narejenih na velikih vzorcih, torej številnih ponovitvah. Na nasprotni strani je svet alternativnih metod prilagojen posamezniku. Kako reagirate, če se vaši bolniki odločijo za te alternativne metode?

Po dveh, treh raziskavah o uporabi alternativnih metod vidimo, da ima z njimi izkušnje 6 do 40 odstotkov ljudi. Ne vemo pa, ali te številke veljajo za eno leto ali za daljše obdobje. Kakorkoli, alternativne metode so po mojem tiste, ki izključujejo zdravstvene dejavnosti, kar pomeni, da zdravilec od bolnika zahteva, naj opusti klasično zdravljenje. V vseh drugih primerih raje govorim o komplementarni medicini ali dodatnem zdravljenju, ki poskuša ob klasičnem zdravljenju s komplementarnimi metodami izboljšati kakovost življenja.

Prav je, če vem, da bolnik uporablja tudi druge metode. Enako kot pri kulturnih razlikah me to ne zanima zato, da bi na bolnika vplival, tudi če imam odklonilno mnenje, ampak da bom lažje usklajeval zdravljenje. To je le ena od dejavnosti, ki jih bolnik počne in ni v skladu z mojim prepričanjem. Bolniki tudi kadijo, se nič ali preveč gibljejo, nezdravo jedo… Zato niso nič slabši, ravno tako so moji bolniki, moja dolžnost pa je, da jim povem, kar vem.

Zanesljivo pa komplementarnih metod ne bom priporočal. Komplementarci niso dvomljivci, kot je medicina, ki dvomi. Res ponujajo, kot pravite, nekaj samo za posameznika. Tega individualizma smo v medicini oropani. Mi se zavedamo, da imajo medicinske intervencije tudi do 30 odstotkov placebo učinka.

Trideset odstotkov?

To je tudi eden od razlogov, da bolniku, če se je že zdravil z določenimi zdravili in so mu pomagala, predpišemo isto zdravilo, ker vanj verjame.

Sistem zamenljivih zdravil lahko torej zamaje človekovo zaupanje v učinkovitost zdravila?

V bistvu res. Mogoče gre tudi za kakšno drugačno sestavino v zdravilu, ki pa ne vpliva na učinkovitost. Za učinkovito zdravljenje sta gotovo pomembna tudi vera v zdravilo in zdravnika. Če v nekaj verjameš, bolj pomaga. In zakaj ne bi ravnali tako, če bolniku dobro dene?

Bolniki so mirnejši, če jim pregledajo vsaj kri.

V Sloveniji imamo večno dilemo, kaj je za bolnika nujno. V Švici je nujno, kar reče bolnik. Ampak to se plača. Podobno je tudi v Avstriji in Italiji. Pri nas je zaradi plačevanja nujno samo tisto, kar po pregledu določi zdravnik. Največ težav imajo zato v dežurnih ambulantah, kamor prihajajo ljudje s težavami, s katerimi bi lahko počakali do naslednjega dne. Resnih, hudih in zapletenih primerov je v osnovnem zdravstvu malo. Preiskave v osnovnem zdravstvu niso pretirano potrebne. Najhujše pa je, če zdravnik dela preiskave kar tako. V vsakem izvidu je kakšno odstopanje, v katerega se zdravnik potem zapiči, pozabi pa, zakaj je bolnik prišel po pomoč. In bolezen se razvija…

Veliko ljudi ima kronične bolezni. Njim poleg lajšanja simptomov svetujete tudi način prehranjevanja, gibanja, življenja. Koliko se bolniki držijo vaših nasvetov?

Po raziskavi, ki jo je naredila Maja Petek - Šter med bolniki z zvišanim krvnim tlakom, je stanje porazno. Drugih podatkov pa nimamo. Inštitut za varovanje zdravja ni naredil kakšne takšne raziskave. Očitno je, da nekatere bolnike ne ozavestimo dovolj, da bi razumeli, zakaj se morajo približevati priporočenim vrednostim.

Zdravniki družinske medicine ste že pred časom dali pobudo, da bolniški staleži ne bi bili več v vaši pristojnosti. Zgodilo se ni še nič.

Imeli bi vsaj 20 odstotkov manj dela, če ne bi imeli opraviti z bolniškimi staleži, in v tem času bi se lahko posvečali drugim bolnikom.

Kdo bi se pa ukvarjal z bolniškimi?

Veste, kdo se na Danskem? Kadrovska služba podjetja, v katerem si zaposlen. Pokličeš in poveš, da boš en teden na bolniški.

In to je vse?

Ja. Najbolj tragično je, da so ljudje, ki komaj živijo, v bolniškem staležu, namesto da bi bili začasno upokojeni. Invalidska komisija zapiše: zdravljenje ni končano. Bolnik, ki je v bolniškem staležu dve ali tri leta, mora priti enkrat ali dvakrat na mesec k zdravniku. Si predstavljate, da o njegovi bolniški odloča zdravnik na ZZZS, bolnikov zdravnik pa mora njegovo, torej odločitev nekoga drugega, razložiti bolniku? Kako naj vem, zakaj se je on odločil, kot se je? Nesmiselno je tudi, da lahko bolniško odpremo, ne moremo pa je dati, na primer, za tri tedne, kolikor bo po predvidevanjih trajala bolezen.

Bolniški stalež je odnos med delodajalcem in zavarovancem. To ni zdravstvena kategorija, saj bi, če bi to bila, dobili nadomestilo tudi otroci in gospodinje. Bolniški stalež je sindikalna kategorija. Kako naj vem, da je bolnik res bolan, ko hoče bolniško? In kako naj bom tožnik in odvetnik v eni osebi? Preštejte zdravnike, ki delajo na ZZZS, prepričan sem, da bi prav lahko opravili še to delo. V Italiji in Avstriji imajo posebne (zavarovalniške) zdravnike, pri katerih se javiš, če moraš na bolniško. To delo je za nas samo obremenitev, saj se z našimi intervencijami nič ne spremeni.

Imate na seznamu izboljšav še kakšen predlog?

Še kar nekaj. Nekaj časa bi prihranili, če bi ponovno predpisovanje zdravil bolnik lahko opravil pri izbranem farmacevtu. Bolnikom s kronično boleznijo ne bi bilo treba prihajati v ordinacijo samo po recept. Podobno bi lahko uredili tudi nabavo medicinskotehničnih pripomočkov, kot so na primer plenice. Nekaj pooblastil bi lahko dali tudi medicinskim sestram, ki bi lahko previjale rane, ne pa da mora bolnika vsakič posebej pogledati zdravnik. In prav v takšnih primerih bi bilo delo v zdravstvenem domu še bolj upravičeno, saj bi ena medicinska sestra to lahko opravljala za več ambulant hkrati. Tako imajo urejeno tudi v Veliki Britaniji, kjer imajo medicinske sestre več pooblastil.

Želel bi si, da bi ZZZS dobiček kakšno leto vložil tudi v osnovno zdravstvo, ne samo v specialistične dejavnosti.

Ste velik privrženec interneta, svetujete tudi na med.over.net. Komunicirate s svojimi bolniki prek spleta?

Ne, čeprav vsi vedo za moj e-naslov. Samo eden od mojih bolnikov mi je pisal, nekateri pa so mi razkrili, da so me za nasvet prosili prek med.over.net. Mnogi svarijo pred slabimi stranmi interneta, jaz raje poudarjam dobre. Pomembno je, da se bolniki zanimajo, informirajo, četudi informacije niso povsem točne. Naša dolžnost je, da jim stvari razložimo. Veliko stvari bi lahko opravili s pomočjo spleta, podobno kot s telefonom, vendar je takšno komuniciranje prepovedano.

Dokler bolnika v ambulanti ne bom mogel vpisati na čakalno listo za specialista, dotlej smo v primitivnem sistemu tablice in krede. Še vedno nimamo Amadeusa za naročanje na preglede pri specialistu, kar pomeni, da država za zdravstvo ni naredila nič. Petnajst let se že kregajo, ker je verjetno veliko takih, ki bi z informacijskim sistemom radi zaslužili. Napredka ne bo brez mednarodnega razpisa.

Danci so s pomočjo telefona racionalizirali dežurno službo. Ustanovili so centre, kamor je bilo mogoče priti po nasvet, organizirali mobilno enoto, ki je obiskala bolne na domu ali pa jih je pripeljala v bolnišnico, večino stvari pa so opravili po telefonu. Potrebujejo manj zaposlenih in porabijo manj denarja. Pokritost je ostala enaka, enako je bilo tudi število nevarnih dogodkov, pri katerih obstaja strokovni dvom. Pri nas radi uvajamo dežurne službe kar tako. Izčrpavamo ljudi in denar, čeprav nam manjka obojega. Če je bila danska dežurna služba potratna, mi z našo mečemo denar ne skozi eno, ampak skozi dve okni.

Večina se ne bi strinjala z vami. Radi imamo zdravnika pred svojim pragom.

Rad verjamem. Toda zdravstvo je dejavnost, v kateri lahko v neskončnost povečuješ potrebe. Odpreš ordinacijo, zdravstveni dom, novo bolnišnico in vedno bo vse polno. Leta 1996 so v Milanu odprli novo bolnišnico, veliko kot UKC Ljubljana. V dveh letih je bila popolnoma in stalno zasedena. Verjemite, tudi če bi v Ljubljani odprli še en klinični center, bi bil v trenutku poln.

Hočete reči, da kljub morebitnim novim zdravstvenim ustanovam ljudje ne bodo bolje oskrbljeni in bolj zdravi?

Daleč od tega. Zdravniki družinske medicine moramo biti pozorni predvsem na tiste, ki niso glasni. S pomočjo patronažnih medicinskih sester in seznamov bolnikov moramo paziti na tiste, ki v ordinacijo sploh ne pridejo. Med njimi so tudi osebnostno moteni ali ljudje, ki pripadajo marginalnim skupinam. Tudi oni morajo dobiti osnovni standard zdravstvene preventive in oskrbe pri kroničnih boleznih.

Še zlasti ne smemo pustiti samih hudo bolnih ali umirajočih. Tukaj sem na strani socializma (smeh) oziroma neomejene solidarnosti v okviru zdravstvenega zavarovanja. Pred zdravnikom so vsi enaki: klošar in nekdo v krznenem plašču.

Veliko govorimo o koncesijah in privatizaciji v zdravstvu. Imamo po vašem še socialni sistem?

Mislim, da še, kljub temu, da je zdravstveno zavarovanje že na poti v sprevrženo smer. Moti me, da otrok brezposelnega ni zavarovan. Prav je, da se zdravstveno zavarovanje plačuje. Zakonodaja pa bi vendarle morala biti urejena tako, da bi imele skupine prebivalcev, na primer, otroci, urejeno zavarovanje. Danes so zavarovalni problem bogati poslovneži, ker ne plačujejo zavarovanja ali pa s plačili zamujajo. Kljub temu še nismo prišli tako daleč, da bi ljudje zaradi težav z zavarovanjem utrpeli zdravstveno škodo. Lahko da kasneje, če jim pošljejo račun za zdravstvene storitve, utrpijo materialno. Vsekakor pa ni tako kot v ZDA, kjer naprej preverijo stanje na tvojem zavarovalnem računu, preden te sploh začnejo zdraviti.

Že ves teden ponovno potekajo pogajanja o zdravniških plačah. Podpirate prizadevanja Fidesa?

Na svetu našega zavoda sem izvedel, da so se zdravnikom in medicinskim sestram dohodki v zadnjih petih letih realno znižali za 20 odstotkov. Najbrž je res, da so se tudi zaposlenim v drugih poklicih. Zdravniki imamo ogromno dopusta, nikjer v tujini ga nimajo toliko. Še vedno delamo tudi v izmenah.

Vi niste razmišljali o tem, da bi zaprosili za koncesijo?

Zanjo bom zaprosil tisti trenutek, ko mi bodo vzeli dopust in bom moral delati od 8. do 17. ure. Ker sem služboval v isti stavbi, kot sem stanoval, sem prihranil vsak dan eno uro za pot. Vse, kar strokovnega pridobim, vrnem družbi, ki mi je to omogočila, in zato imam čisto vest. Dopust porabljam tudi za študijska izobraževanja v tujini, izmensko delo pa mi omogoča, da drugi del dneva porabim zase. Vedno sem bil hvaležen vodstvu zdravstvenega doma, ker mi je omogočilo, da sem se izobraževal. Dokler bom imeli toliko dopusta kot sedaj in dokler bomo delali v izmenah, me koncesionarstvo ne zanima.

Osebna izkaznica dr. Janka Kersnika
Otroštvo preživel v Mojstrani, že 20. leto živi v Kranjski Gori
Poročen, oče 19 in 17 let starih hčera
Lovec, ki živali le opazuje in ima to za izgovor za hojo po gozdu, in čebelar, ki so mu pred dvema letoma umrle čebele
Sladkosned, ki poje vsaj eno čokolado na dan
Rekreativec na alpskih in tekaških smučeh
Prebere kakšnih pet literarnih knjig na leto
Predsednik Združenja zdravnikov družinske medicine
Predstojnik Katedre za družinsko medicino MF UM
Strokovni vodja osnovnega zdravstva Gorenjske
Nacionalni koordinator za kakovost v osnovnem zdravstvu
Tajnik Evropske delovne skupine za kakovost
Član izvršilnega odbora Evropskega združenja učiteljev družinske medicine
Soavtor več učbenikov, priročnikov in zbornikov
_________________
združenje zpms

[Slavica]

Večer: 19. 4. 2008 : Pogledi

Andrej Bručan: Slovensko zdravstvo ni v krizi

V zadnjem času se pojavljajo tako v medijih kot v različnih drugih komentarjih mnenja, da slovenski zdravstveni sistem razpada, da je v globoki krizi. Te ugotovitve skušajo avtorji upravičiti s trditvami, ki z realnim stanjem v slovenskem zdravstvu nimajo resne osnove in so uporabljene večinoma v politikantskem smislu za dosego nekaterih političnih ciljev. Tak način pomeni za slovensko zdravstvo, predvsem pa za uporabnike, izrazito zavajanje in škodo. Boljše in bolj pošteno je prikazati stanje realno, saj je slovensko zdravstvo v primerjavi z drugimi evropskimi državami glede kvalitete in dostopnosti nadpovprečno. Ob tem je potrebno poudariti tudi nekatere probleme in organizacijske težave, s katerimi se srečujejo na različne načine tudi druge evropske države. Zanimiva je primerjava predvsem z državami bivše vzhodne Evrope, kjer so ob prehodu v demokracijo na področju zdravstva imeli podobne težave kot pri nas, saj je socialistični sistem zdravstvo predstavljal kot socialno kategorijo svojega delovanja, čeprav je bila realna vrednost tega zdravstva bistveno slabša kot v zahodnoevropskih državah. Te države so zdravstveni sistem skokovito spremenile z ustrezno zakonodajo v moderen evropski sistem, pri čemer so nastale številne težave, ki pa so jih večinoma že prešle. V Sloveniji je ta prehod bolj postopen, kar je pomenilo manjše težave v začetku, žal pa je prehod zato dolgotrajnejši, nekatere negativne posledice prejšnjega sistema pa zato sedaj še izrazitejše....več...........

[Slavica]

Žurnal: 5. 8. 2008

Na ministrstvu je 300 vlog............
Koncesije naj bi dobile družbe Derma san iz Celja, Nevromed iz Velenja, Sanomed iz Sežane, Biro usluga iz Dravelj, Zdravilišče Rogaška Zdravstvo in druge.